Appeal partially allowed; court reduced legal fees and upheld main claim despite absent witness testimony.

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči, zniža na 1.946,90 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 459,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Pristop na narok za glavno obravnavo je pravica pravdne stranke. To pomeni, da je v sferi stranke, ali bo to pravico izrabila. Enako velja tudi za odločitev o tem, ali bo stranka pred sodiščem nastopala sama ali jo bo zastopal kvalificirani pooblaščenec.

Načelo pomoči prava neuki stranki iz 12. člena ZPP oziroma načelo materialnoprocesnega vodstva iz 285. člena ZPP nedvomno ne dajeta sodišču naloge, da po pravilno vročenem vabilu pri stranki preverja, ali se bo naroka tudi zares udeležila.

257. člen ZPP določa, da se sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, lahko ugotovi tudi z zaslišanjem strank (v gospodarskih sporih z zaslišanjem zakonitih zastopnikov). Obveznost zaslišanja, če sodišče oceni, da zaslišanje zaradi preostalega zbranega procesnega gradiva ni potrebno, ne obstaja. Pavšalno prerekana dejstva se štejejo za neprerekana (drugi odstavek 214. člena ZPP). To pomeni, da ni utemeljena navedba, da bi moralo sodišče, kljub le pavšalnim ugovorom tožene stranke o obstoju dogovora, bolj konkretno ugotavljati dejansko stanje v zvezi s temeljem in višino terjatve.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 27. 420,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.650,00 EUR od 5. 8. 2018, od zneska 10.250,00 EUR od 9. 9. 2018 ter od zneska 10.520,00 EUR od 6. 10. 2018 in tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.983,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožena stranka, predlagala ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podredno pa spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede odsotnosti z naroka

5. Ni sporno, da zakoniti zastopnik tožene stranke na narok za glavno obravnavo dne 14. 4. 2021 ni pristopil. Polemiziranje tožene stranke s tem, koliko časa bi moral trajati pripravljalni in prvi narok, je irelevantno. Prav tako je irelevantno sklicevanje na program vodenja postopka na pripravljalnem naroku. Četudi tak program iz zapisnika naroka ne izhaja (pri čemer tožena stranka do naroka ni podala nobenih konkretnih ugovorov; o tem v nadaljevanju), to ni vplivalo na pravilnost izpodbijane sodbe.

6. Pristop na narok za glavno obravnavo je pravica pravdne stranke. To pomeni, da je v sferi stranke, ali bo to pravico izrabila. Enako velja tudi za odločitev o tem, ali bo stranka pred sodiščem nastopala sama ali jo bo zastopal kvalificirani pooblaščenec. Zato se je tožena stranka neutemeljeno oprla na določbo 12. člena ZPP. V vabilu na pripravljalni in prvi narok je bila opozorjena na možnost zastopanja po pooblaščencu ter na posledice neupravičenega izostanka z naroka (stroški, prekluzija itd.). S tem je bila vloga sodišča v fazi priprave naroka za glavno obravnavo izčrpana. Nadaljnja odločitev o udeležbi in sodelovanju na naroku je na stranki sami. Načelo pomoči prava neuki stranki iz 12. člena ZPP oziroma načelo materialnoprocesnega vodstva iz 285. člena ZPP nedvomno ne dajeta sodišču naloge, da po pravilno vročenem vabilu pri stranki preverja, ali se bo naroka tudi zares udeležila.

7. Iz vabila na pripravljalni in prvi narok ni izostalo nobeno opozorilo. Tožena stranka je bila opozorjena na posledice izostanka s prvega naroka v smislu 286. člena ZPP in na stroškovno posledico iz prvega odstavka 282. člena ZPP. Katero konkretno opozorilo naj bi izostalo, pa tožena stranka ni pojasnila.

8. Z izvedbo naroka za glavno obravnavo kljub neudeležbi tožene stranke iz razloga, ki izvira iz njene sfere, sodišče prve stopnje toženi stranki ni odvzelo pravice do izjave, zato ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede pisnih izjav prič

9. Tožena stranka je navedla, da je sodišče prve stopnje, ki je upoštevalo pisne izjave I. A., S. C., Z. C., M. M., E. G., čeprav jim niso bile predložene fotokopije osebnih dokumentov, s tem toženi stranki kršilo pravico do izjave in storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem se je oprla na sodno odločbo VSL I Cpg 1293/2015 z dne 26. 8. 2015. Očitek tožene stranke ni utemeljen. Tožena stranka ni pojasnila, kako naj bi ji bila z upoštevanjem izjav, predloženih s strani tožeče stranke, ki niso bile predložene v skladu z določbo petega odstavka 236.a člena ZPP, odvzeta pravica do izjave. Sodna odločba, na katero se je pri svojem očitku oprla, se od obravnavane zadeve bistveno razlikuje. V citirani odločbi se je pritožila stranka, katere pisnih izjav prič sodišče ni upoštevalo, ker jim niso bile priložene kopije osebnih dokumentov. Ker stranka ni bila pozvana na dopolnitev pisnih izjav s predložitvijo kopij osebnih dokumentov, je višje sodišče v citirani zadevi zaključilo, da je s tem sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Obravnavana zadeva pa je v smislu procesnega položaja bistveno drugačna, zato primerjava ni utemeljena.

10. Poleg tega pa predložene izjave delavcev niti niso pomenile pisnih izjav prič po 236.a členu ZPP. Prvi odstavek 236.a člena določa, da se pisne izjave prič pridobijo na poziv ali s soglasjem sodišča. Nobene od navedenih situacij v obravnavani zadevi ni bilo. Glede na to gre predložene izjave delavcev šteti kot listinske dokaze, ki jih je sodišče utemeljeno dokazno ocenilo (tožena stranka jim pred sodiščem prve stopnje konkretno ni ugovarjala) in v obrazložitvi nato tudi upoštevalo. Pritožbeni dvom v verodostojnost teh listinskih dokazov izjav pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki se po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP ne more upoštevati.

11. Ni podano niti nasprotje med vsebino listin in razlogi sodbe o vsebini listin, s čimer je tožena stranka utemeljevala obstoj absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za to kršitev gre v primeru tehničnih napak v povzetku listin v obrazložitev sodbe, ne v primeru, ko stranka ne soglaša z dokazno oceno listin (pisnih izjav zgoraj navedenih delavcev in elektronskih sporočil zakonitega zastopnika tožene stranke), kot je to primer v obravnavani zadevi.

Glede temelja in višine terjatve

12. Višje sodišče ne soglaša s toženo stranko, da prav vsebina elektronskih sporočil zakonitega zastopnika tožene stranke z dne 11. 10. 2018 dokazuje, da je tožena stranka vtoževanim računom nasprotovala. V nobenem od verige elektronskih sporočil ni zapisano, da tožena stranka (popravljene) račune zavrača.

13. Elektronsko sporočilo zakonitega zastopnika tožene stranke z dne 11. 10. 2018 ob 20:04 (priloga A44), v katerem je sprejel specifikacijo opravljenih del zaposlenih tožeče stranke, potrjuje, da je bila tožena stranka seznanjena s temeljem in tudi višino svojih obveznosti, istočasno pa isto elektronsko sporočilo tudi ovrže pritožbeno navedbo, da je tožena stranka tudi novo specificirane račune zavrnila.

14. Ob upoštevanju dejstva, da je tožena stranka zoper navedbe tožeče stranke le pavšalno ugovarjala, ne drži, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati vsaj zakonita zastopnika obeh pravdnih strank glede obstoja medsebojnega dogovora. 257. člen ZPP določa, da se sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, lahko ugotovi tudi z zaslišanjem strank (v gospodarskih sporih z zaslišanjem zakonitih zastopnikov). Obveznost zaslišanja, če sodišče oceni, da zaslišanje zaradi preostalega zbranega procesnega gradiva ni potrebno, ne obstaja. Pavšalno prerekana dejstva se štejejo za neprerekana (drugi odstavek 214. člena ZPP). To pomeni, da ni utemeljena navedba, da bi moralo sodišče, kljub le pavšalnim ugovorom tožene stranke o obstoju dogovora med strankama, bolj konkretno ugotavljati dejansko stanje v zvezi s temeljem in višino terjatve.

15. Višje sodišče na podlagi vsega navedenega tako soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku.

Glede stroškov

16. Tožena stranka pa je utemeljeno nasprotovala odmerjenemu znesku izvršilnih stroškov. Sodišče prve stopnje je izvršilne stroške odmerilo v skladu s sklepom o izvršbi v znesku 194,00 EUR. Višje sodišče soglaša s toženo stranko, da tožeča stranka ni izkazala celotne višine stroškov poizvedb o dolžnikovem premoženju. Glede na to, da je bil vložen (le) en predlog za izvršbo za tri neplačane račune, toda z istim izvršilnim sredstvom (rubežem na TRR), po presoji višjega sodišča ni podlage za priznanje trikratne poizvedbe o dolžnikovem premoženju (glede na potrebo po opredelitvi izvršilnega sredstva v predlogu za izvršbo je po presoji višjega sodišča ta strošek bil potreben), temveč le za enkraten strošek. Prav tako je tožena stranka utemeljeno nasprotovala priznanim stroškom parkirnine v znesku 10,00 EUR. Stroška v zahtevani višini tožeča stranka ni izkazala.

17. Višje sodišče je tako tožeči stranki priznalo stroške predloga za izvršbo v višini 200 točk, stroške poizvedbe o dolžnikovem premoženju v višini 50 točk, 600 točk za dopolnitev tožbe, 450 točk za 2. pripravljalno vlogo, 600 točk za narok, materialne stroške (2 % do 1.000 točk in 1 % nad 1.000 točk) v višini 29 točk, skupno 1.929 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR), prištetju zneska potnih stroškov pooblaščenke tožeče stranke 92,50 EUR in sodne takse v višini 697,00 EUR se znesek prisojenih stroškov zniža na 1.946,90 EUR.

18. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo ter v nespremenjenem delu izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu (minimalno znižanje obveznosti povrnitve stroškov nasprotni stranki), zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (odgovor na pritožbo se je nanašal le na pritožbene očitke zoper odločitev o glavni terjatvi, v tem delu pa tožena stranka ni uspela). V skladu s priglašenim stroškovnikom in določili Odvetniške tarife – OT je višje sodišče tožeči stranki priznalo 750 točk za odgovor na pritožbo in 2 % materialnih stroškov (15 točk), skupno torej 765 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) je dolžna tožena stranka tožeči povrniti 459,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.