Appeal dismissed; surrender order need not explicitly list guarantee details when legally optional.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Višje sodišče na navedbe pritožnika odgovarja, da v primeru, ko je odločeno o predaji zahtevane osebe brez njenega soglasja, kot je bilo to v obravnavanem primeru, iz določbe petega odstavka 23. člena ZSKZDČEU-1 izrecno izhaja, kaj mora pisni sklep o dovolitvi predaje obsegati, med temi okoliščinami pa ni navedeno, da bi moralo biti v sklepu o dovolitvi predaje navedeno tudi kakršnokoli zagotovilo iz 14. člena ZSKZDČEU-1, ki je sicer v obravnavani zadevi bilo pridobljeno in ko je iz spisovnih podatkov razvidno, kdo je zagotovilo podal, kdaj in pod katero številko. Da zagotovilo v smislu 14. člena navedenega zakona ni nujna sestavina izreka sklepa o dovolitvi predaje je tudi razumljivo glede na to, da iz določbe prvega odstavka 14. člena ZSKZDČEU-1 izhaja, da domače sodišče pred odločitvijo o predaji od odreditvenega pravosodnega organa lahko (ne pa mora) zahteva eno od zagotovil, navedenih v tem členu, kar privede do zaključka, da v primeru, ko je domačemu sodišču le dana možnost taka zagotovila zahtevati, ni hkrati moč šteti, da dano zagotovilo pomeni obvezno sestavino sklepa o dovolitvi predaje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je z izpodbijanim sklepom dovolil predajo zahtevane osebe A. A. Republiki Hrvaški zaradi izvedbe kazenskega postopka zaradi kaznivih dejanj po prvem in drugem odstavku 314. člena v zvezi s 34. členom in po drugem odstavku 314. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakona Republike Hrvaške, na podlagi izdanega Evropskega naloga za prijetje opr.št. 38.K-408/20 z dne 2. 9. 2021, izdanega s strani Občinskega kazenskega sodišča v Zagrebu.

2. Zoper naveden sklep se je pritožil zagovornik zahtevane osebe in po vsebini uveljavljal bistveno kršitev določb kazenskega postopka, s predlogom, da se napadeni sklep dopolni z novo točko v izreku sklepa glede danih zagotovil hrvaških pravosodnih organov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče po proučitvi razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb in spisovnih podatkov ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, upoštevaje zakonsko podlago iz Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1), pravilno ugotovilo dopustnost izvršitve naloga za prijetje v Republiki Sloveniji, glede na izpolnjenost pogojev iz 9. člena navedenega zakona, kot tudi razloge za zavrnitev predaje zahtevane osebe, navedene v 10. členu istega zakona ter se glede izpolnjenosti navedenih zakonskih določb opredelilo z jasnimi razlogi v točkah 3 in 4 izpodbijanega sklepa, ki jim višje sodišče v celoti pritrjuje.

5. V pravilnost sprejete odločitve ne vnaša prav nobenih pomislekov dejstvo, ki ga v pritožbi izpostavlja pritožnik in sicer, da v izreku izpodbijanega sklepa ni povzeto zagotovilo hrvaških pravosodnih organov in sicer, da bo zahtevana oseba po končanem postopku vrnjena v Republiko Slovenijo, pri čemer tudi ni navedeno, kateri organ je tako zagotovilo izdal, pod katero številko in kdaj, navedeno zagotovilo pa je prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi navajalo, zato po oceni pritožnika obrazložitev tudi ni v skladu z izrekom izpodbijanega sklepa.

Višje sodišče na navedbe pritožnika odgovarja, da v primeru, ko je odločeno o predaji zahtevane osebe brez njenega soglasja, kot je bilo to v obravnavanem primeru, iz določbe petega odstavka 23. člena ZSKZDČEU-1 izrecno izhaja, kaj mora pisni sklep o dovolitvi predaje obsegati, med temi okoliščinami pa ni navedeno, da bi moralo biti v sklepu o dovolitvi predaje navedeno tudi kakršnokoli zagotovilo iz 14. člena ZSKZDČEU-1, ki je sicer v obravnavani zadevi bilo pridobljeno in ko je iz spisovnih podatkov (list. št. 68 do 70) razvidno, kdo je zagotovilo podal, kdaj in pod katero številko. Da zagotovilo v smislu 14. člena navedenega zakona ni nujna sestavina izreka sklepa o dovolitvi predaje je tudi razumljivo glede na to, da iz določbe prvega odstavka 14. člena ZSKZDČEU-1 izhaja, da domače sodišče pred odločitvijo o predaji od odreditvenega pravosodnega organa lahko (ne pa mora) zahteva eno od zagotovil, navedenih v tem členu, kar privede do zaključka, da v primeru, ko je domačemu sodišču le dana možnost taka zagotovila zahtevati, ni hkrati moč šteti, da dano zagotovilo pomeni obvezno sestavino sklepa o dovolitvi predaje.

6. Ker siceršnjih razlogov izpodbijanega sklepa pritožnik ni izpodbijal, višje sodišče pa je ugotovilo, da je odločitev pravilna, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.