Appeal dismissed; employer proved business reason for termination by reorganizing and redistributing employee's duties.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožena stranka je dokazala obstoj (ekonomskega in organizacijskega) poslovnega razloga, zaradi katerega delo tožnika pri njej ni bilo več potrebno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2020 ter njeno razveljavitev, reintegracijo in reparacijo (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (njen izpodbijani del) vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je poslovni razlog podan tudi, če naloge, ki jih je delavec opravljal, še obstajajo, pa jih je delodajalec z drugačno reorganizacijo dela prerazporedil med druge delavce, zaradi prerazporeditve pa delo delavca, ki je te naloge opravljal, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več potrebno. Sklicuje se na 8. točko obrazložitve sodbe, iz katere izhaja, da je toženka preverila, katera dela so takšna, ki niso nujno potrebna, in je ugotovila, da je tožnikovo delo v interni logistiki na izdaji materiala mogoče razdeliti med ostale zaposlene in je zato postalo nepotrebno.

Navaja, da je med postopkom izkazal, da naloge v interni logistiki na izdaji materiala niso naloge po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto tehnologa, za katero je sicer imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in mu je bila odpovedana. Po njegovem mnenju to izhaja tudi iz opisa delovnih nalog v pogodbi. Trdi, da se vsa obrazložitev poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi nanaša na delo v interni logistiki, ki pa ni delo po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto tehnologa. Sklicuje se na izpoved priče A.A., da je postalo nepotrebno delo v interni logistiki.

Po njegovem mnenju dela interne logistike ni mogoče umestiti v nobeno od nalog pogodbe o zaposlitvi za tehnologa, o čemer je tožnik izpovedal zaslišan kot stranka, niti med naloge, ki jih je za tehnologa naštel zakoniti zastopnik. Sklicuje se na 20. točko obrazložitve, da je dejansko opravljal dela v izdajnici, interni logistiki, nasprotuje pa zaključku, da na podlagi zaslišanj zakonitega zastopnika in pravnice tožene stranke ter priče A.A. dela interne logistike štejejo za delo tehnologa. Sodbi sodišča prve stopnje očita, da ne primerja dejanskega dela tožnika z opisom del, ki izhajajo iz opisa po pogodbi o zaposlitvi.

Nasprotuje sklepanju, da ker je zahteval vrnitev na delo tehnologa, je delo v interni logistiki delo tehnologa. Meni, da v sodbi manjka razlog, ki bi omogočal preveriti pravilnost in zakonitost odpovedi, saj ni primerjave nalog po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto tehnologa z dejanskim delom interne logistike. Nasprotuje sklicevanju sodbe na splošnost zapisa nalog tehnologa v pogodbi, kar je tudi v nasprotju z 31. členom ZDR-1. Meni, da ni upoštevano, da je njegovo delo bilo potrebno. Sklicuje se na izpoved zakonitega zastopnika, da je orodjarna imela zakupljene projekte za celo leto naprej in jih je toženka morala izvesti ter da so delali tudi na novih projektih.

Trdi, da je potreba po njegovem delu bila in je zato odpoved neutemeljena. Predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Neutemeljen je smiselno uveljavljani pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Ustrezno se je opredelilo do vprašanja, da tožnikovo dejansko delo pred odpovedjo šteje med dela tehnologa po pogodbi o zaposlitvi. To bistveno kršitev pritožnik uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki oziroma zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje, kar pomeni druga pritožbena razloga, do katerih se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotavljalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2020, ki jo je tožena stranka podala tožniku zaradi poslovnega razloga iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1). Pravilno je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj (ekonomskega in organizacijskega) poslovnega razloga, zaradi katerega delo tožnika pri njej ni bilo več potrebno.

8. V pritožbi tožnik nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da njegovo delo ni več potrebno. Pravilna je ugotovitev, da je tožena stranka tožnikovo delo (pospravljanje obdelovalnih kosov, ki so bili končani v strojnem oddelku, na ustrezno oštevilčene in določene lokacije v regalu v skladu z dokumentacijo, dostavljanje obdelovalnih kosov na druge delovne operacije, kadar je bilo to potrebno, ter vpisovanje teh operacij v sistem) večinoma prenesla na ostale zaposlene v proizvodnji tako, da je po novem vsak delavec sam poskrbel za „svoje“ kose; nekatera njegova dela so bila drugače organizirana in se ne opravljajo več na enak način, kot pred odpovedjo, preostanek njegovih del (približno 1 uro dela na dan) pa je bil prenesen na pri toženki že prej zaposlenega delavca B.B. s statusom invalida, ki sicer opravlja delo v nabavi oziroma logistiki. Tožnik z navedenimi pritožbenimi navedbami splošno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da njegovo delo pri toženki ni več potrebno, vendar je ta prepričljiva, detajlna in argumentirana ter notranje skladna. Pritožbeno sodišče v sprejeto dokazno oceno ne dvomi, okoliščina, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov, kot tožnik, pa ne pomeni, da sodišče prve stopnje dokazov ni ocenilo vestno in pravilno.

9. Tožnik v pritožbi vztraja, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita že zato, ker pred odpovedjo ni opravljal del in nalog tehnologa, torej delovnega mesta, za katero je imel sklenjeno (zadnjo) pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik opravljal nekatera opravila iz nabora opravil tega delovnega mesta, katerega opis nalog je precej splošen, kar pa ni v nasprotju z ZDR-1, niti ne vpliva na zakonitost odpovedi. Ustrezno je obrazložilo to svojo ugotovitev ter tudi v zvezi s tem sprejelo prepričljivo in natančno dokazno oceno, da je dela v izdajnici (v t. i. interni logistiki), ki jih je tožnik dejansko opravljal po zadnji sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, mogoče umestiti med naloge iz opisa delovnega mesta tehnologa. Sicer pa je za odločitev v zadevi bistveno, ali je prenehala potreba po delu tožnika, kakršnega je dejansko opravljal. Kot je bilo že obrazloženo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka to delo dejansko reorganizirala ter prerazporedila na druge zaposlene, kot to izhaja iz odpovedi, ne da bi za to npr. zaposlila nove ali agencijske delavce, čemur tožnik v pritožbi ne nasprotuje. Za ugotovitev o tem, da tožnikovo delo pri toženi stranki ni več potrebno, tudi ni odločilno, ali je ... Orodjarna imela zakupljene projekte za celo leto naprej in jih je morala tožena stranka izvesti oziroma ali je imela nove projekte. Zgolj dejstvo nadaljnjega poslovanja toženke oziroma njenega oddelka, v katerem je delo pred odpovedjo opravljal tožnik, ne kaže na potrebo po tem delu tožnika. Glede na ugotovljeno reorganizacijo je toženka dokazala, da dela ne opravlja več na tak način, da bi bilo potrebno tožnikovo delo na način, kot ga je pred odpovedjo dejansko opravljal po zadnji sklenjeni pogodbi o zaposlitvi.

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

13. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1).