Appeal allowed; seizure of vehicles constitutes irreparable harm under ZUS-1 Art. 32 without bankruptcy yet. Court reversed first instance for procedural flaw.

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1704/2021-5 z dne 30. 11. 2021 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Poseg v opravljanje dejavnosti, ki bi tožnika pomembno prizadeval, lahko pomeni težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, enako tudi stečaj gospodarske družbe. Za izdajo začasne odredbe v takem primeru ni treba, da bi družba že prenehala s poslovanjem oziroma bi bil stečaj že uveden, saj bi bila s tem nepopravljiva škoda dejansko že povzročena. Zadostuje torej, da stranka s stopnjo verjetnosti izkaže, da je grozeči stečaj ali nevarnost skorajšnjega prenehanja poslovanja neposredna posledica (izvršitve) akta, ki ga izpodbija s tožbo v upravnem sporu.

Interesi zavezancev za davek in davčnega organa so enakovredni in jih mora sodišče soočiti v vsakem konkretnem primeru posebej. Zavezancem za davek zato s sklicevanjem na javno korist pobiranja davkov ni mogoče nalagati nerazumnih ovir pri izkazovanju težko popravljive škode, kot je to storilo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-43/2020-27-12-510-11 z dne 31. 8. 2020, s katero ji je bil v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora odmerjen davek na dodano vrednost za obdobje od 1. 1. 2017 do 30. 11. 2019 v skupnem znesku 154.991,64 EUR in pripadajoče obresti v znesku 26.076,70 EUR. Hkrati je vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagala, naj sodišče do izdaje pravnomočne odločbe v tem sodnem postopku zadrži izvršitev izpodbijane odločbe.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevo za izdajo začasne odredbe z izpodbijanim sklepom zavrnilo, ker je menilo, da tožnica s svojimi navedbami ni izkazala nastanka težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Njene trditve, da je bil na podlagi dodatno odmerjenega DDV začet postopek davčne izvršbe, v katerem so ji bila zarubljena vsa vozila, s katerimi opravlja prevozno dejavnost, je ocenilo kot pavšalne, saj ni navedla konkretnih podatkov glede števila in vrednosti vozil oziroma vrednosti premoženja družbe. Posledice v smeri propada družbe, ker naj brez zarubljenih vozil ne bi mogla več opravljati dejavnosti, pa so po presoji sodišča prve stopnje nepredvidljive in hipotetične, s čimer tožnica ni zadostila standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper ta sklep vložila pritožbo. V njej navaja, da sodišče ni zagotovilo kontradiktornosti postopka, saj je ni seznanilo z odgovorom toženke na zahtevo. Ta odgovor pa ji ni bil posredovan niti skupaj z izpodbijanim sklepom. Pritožnica se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni verjetno izkazala nastanka težko popravljive škode. Sodišče namreč ni upoštevalo specifičnih okoliščin, da gre za družbo, ki se ukvarja s prevoznimi storitvami, zaradi česar bo ob prodaji vozil, ki predstavljajo njeno edino premoženje, ostala brez vsega in posledično brez vsake možnosti za nadaljnje poslovanje. Finančni zlom oziroma prenehanje družbe je tudi najhujša oblika škode, ki družbi lahko nastane. Pritožnica zato Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5. Pritožba je utemeljena.

6. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 na tožnikovo zahtevo mogoče odložiti izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Zakon ne določa, kakšno škodo je v smislu navedene zakonske določbe mogoče šteti za težko popravljivo, tako da gre za pravni standard, katerega vsebino je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča 1 gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano ureditvijo stanja.

7. Iz nosilnih razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da naj pritožnica s svojimi splošnimi navedbami ne bi izkazala nastanka težko popravljive škode kot posledice izvršitve odločbe davčnega organa o dodatni odmeri DDV. Škoda, ki jo zatrjuje, naj bi tudi sicer bila le hipotetična.

8. To stališče je napačno. V skladu s sodno prakso poseg v opravljanje dejavnosti, ki bi tožnika pomembno prizadeval, lahko pomeni težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, enako tudi stečaj gospodarske družbe. 2 Za izdajo začasne odredbe v takem primeru ni treba, da bi družba že prenehala s poslovanjem oziroma bi bil stečaj že uveden, saj bi bila s tem nepopravljiva škoda dejansko že povzročena. Zadostuje torej, da stranka s stopnjo verjetnosti izkaže, da je grozeči stečaj ali nevarnost skorajšnjega prenehanja poslovanja neposredna posledica (izvršitve) akta, ki ga izpodbija s tožbo v upravnem sporu.

9. Napačno je tudi stališče, da je zaradi prevladujočega javnega interesa standard težko popravljive škode v davčnih zadevah treba presojati strožje kot v drugih upravnih sporih. Za tako razlago pogojev iz 32. člena ZUS-1 ni podlage v zakonu. Interesi zavezancev za davek in davčnega organa so namreč enakovredni in jih mora sodišče soočiti v vsakem konkretnem primeru posebej. Zavezancem za davek zato s sklicevanjem na javno korist pobiranja davkov ni mogoče nalagati nerazumnih ovir pri izkazovanju težko popravljive škode, kot je to storilo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru.

10. Pritožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe težko popravljivo škodo utemeljevala z rubežem vozil oziroma polprikolic kot posledico izvršitve odmerne odločbe, 3 s katero ji je bila naložena davčna obveznost v višini preko 180.000 EUR, zaradi česar bo morala prenehati s poslovanjem. Konkretno je navedla, da je gospodarska družba, ki se ukvarja s prevozništvom, da je bil sklep o izvršbi na premičnine izdan 12. 11. 2020, da je bila z dopisom toženke z dne 26. 10. 2021 pozvana k dostavi zarubljenih vozil, da ta vozila predstavljajo njeno edino premoženje in da brez njih ne more opravljati svoje registrirane dejavnosti. Toženka teh dejstev v odgovoru na zahtevo ni prerekala, zato se v skladu z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) 4 štejejo za priznana.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje navedene trditve nepravilno ocenilo kot pavšalne in nekonkretizirane. Pritožnica je namreč v zahtevi za izdajo začasne odredbe določno navedla posledice, ki ji grozijo z izvršitvijo odmerne odločbe, vključno s težo in naravo grozeče škode (prenehanje družbe), utemeljila pa je tudi individualne okoliščine, torej zakaj je taka škoda v njenem primeru težko popravljiva oziroma celo nepopravljiva. Teh navedb sodišče prve stopnje ni presojalo po vsebini. Ob nespornem dejstvu, da je predmet rubeža celotno pritožničino premoženje, zato nadalje ostaja povsem nejasno, zakaj naj bi pritožnica morala navesti število in vrednost vozil 5 oziroma kako naj bi pomanjkanje tega podatka preprečevalo sodišču prve stopnje, da se opredeli do zatrjevanega učinka rubeža vseh pritožničnih vozil in njihove prodaje na pritožničino poslovanje. Tega v ničemer ne spreminja niti omemba pritožničinega "slabšega poslovanja" v letu 2020, saj je to lahko le del celovite ocene pritožničinih navedb, sam zase pa ta podatek o resnosti oziroma utemeljenosti navedb o grozeči škodi ne pove ničesar.

12. Glede na navedeno je pritožnica po presoji Vrhovnega sodišča v predlogu ustrezno izkazala nastanek težko popravljive škode. Vendar pa je sodišče prve stopnje ta standard iz navedenih razlogov napačno uporabilo, s čimer je kršilo določbe 32. člena ZUS-1 glede izpolnjevanja pogojev za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu. Posledično je dejansko stanje v zvezi z morebitnim obstojem javne koristi, ki bi nasprotovala ugoditvi predlogu, ostalo neraziskano.

13. Ob tem Vrhovno sodišče glede očitka bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je o zahtevi odločilo, ne da bi se pritožnica pred tem seznanila z odgovorom toženke na zahtevo, niti ji odgovor ni bil poslan skupaj z izpodbijanem sklepom, še dodaja, da podatki spisa tega očitka ne potrjujejo. Iz spisa namreč izhaja, da je bil odgovor toženke na zahtevo za izdajo začasne odredbe pritožničinemu pooblaščencu vročen 2. 12. 2021, skupaj z izpodbijanim sklepom. S tem pa je bila zagotovljena tista stopnja kontradiktornosti, ki je v skladu s stališči sodne prakse 6 potrebna v postopku za izdajo začasne odredbe.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (77. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedeno kršitev in ob upoštevanju stališč iz tega sklepa, torej da je pritožnica težko popravljivo škodo izkazala, dopolniti dejanske ugotovitve in opraviti še presojo sorazmernosti ukrepa, torej ali bi bila z izdajo začasne odredbe lahko prizadeta javna korist (npr. da bi bilo kasneje poplačilo naložene davčne obveznosti močno oteženo ali celo onemogočeno).

K II. točki izreka

15. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Glej npr. sklepe I Up 163/2021 z dne 1. 9. 2021, I Up 110/2021 z dne 2. 6. 2021 in I Up 96/2019 z dne 16. 5. 2019.

2 Tako Vrhovno sodišče v sklepih I Up 95/2020 z dne 20. 7. 2020 in I Up 110/2021 z dne 2. 6. 2021.

3 Pritožnici je bil 12. 11. 2020 izdan sklep o davčni izvršbi na premičnine, na podlagi katerega se opravi rubež polprikolic in priključnega vozila, navedenih v izreku sklepa, ki so predmet zavarovanja po začasnem sklepu za zavarovanje z dne 2. 7. 2020.

4 Ta določa: Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Stranka lahko učinek domneve priznanja iz prejšnje določbe prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje.

5 To dejstvo bi bilo lahko relevantno le v primeru, če bi bil predmet rubeža samo del pritožničinih vozil in bi pritožnica težko popravljivo škodo utemeljevala z zmanjšanjem oziroma omejitvijo poslovanja. V takem primeru bi moralo sodišče tehtati, kakšne posledice ima rubež nekaterih vozil na nadaljnje poslovanje gospodarskega subjekta, število oziroma vrednost zarubljenega premoženja pa bi v tej zvezi lahko bili relevantni okoliščini.

6 Enako Vrhovno sodišče v sklepih I Up 182/2020 z dne 6. 1. 2021 in I Up 120/2017 z dne 7. 6. 2017.