Appeal dismissed; employer failed to serve notice at employee's temporary address where employee was not present.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Toženec je tožniku pisno seznanitev z vabilom na zagovor vročal na naslov D. kot naslov tožnikovega začasnega prebivališča. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da toženec s tem svoje obveznosti zagotovitve zagovora ni izpolnil, saj na tem naslovu tožnik dejansko ni nikoli prebival, tam pa ga v času vročanja tudi ni bilo (okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči, sodišče prve stopnje ni ugotovilo oziroma jih toženec sploh ni konkretiziral).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 5. 2020 nezakonita in da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med pravdnima strankama, ni prenehala veljati dne 31. 3. 2020, ampak je veljala do 1. 7. 2020 (točka I izreka). Tožencu je naložilo, da tožnika za čas od 1. 4. 2020 do 1. 7. 2020 prijavi v obvezna socialna zavarovanja za polni delovni čas in mu obračuna ter izplača minimalno plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v prihodnjem mesecu do plačila (točka II izreka). Zavrnilo je reintegracijski zahtevek (točka III izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku plačati pravdne stroške v višini 489,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe (točke I, II in IV izreka) se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec. Navaja, da v času pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vedel, kje se nahaja tožnik. Iz dejstva, da je šel za vikend pred 16. 3. 2020 v A., ni mogel sklepati, da bo tam ostal. Kje je bil tožnik, ne izhaja niti iz fotografij piknika, ki jih je objavil na omrežju B.. Tako toženec kot C.C. sta tožnika 16. 3. 2020 klicala po telefonu in mu pošiljala sporočila, pa se ni odzval, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Poslal je le sporočilo, da je v karanteni. Tega ni dokazal, saj ni predložil odločbe. Bil je na pikniku. Toženec je ravnal pravilno, ko je priporočeno pošiljko s pisno seznanitvijo in vabilom na zagovor poslal na naslov tožnikovega začasnega prebivališča, D.. Sodišče prve stopnje neutemeljeno razloguje, da bi ga lahko obvestil na drug način, saj je bil tožnik neodziven, in da bi pisanje nabil na oglasno desko. Tožnik je na naslovu začasnega prebivališča prejemal pošto in s tem ni bilo težav. Toženec ni bil dolžan poizvedovati, kje se tožnik nahaja. Tožnik po lastni krivdi pisanja ni prevzel. Ni predložil dokazov, da je bil v A. in da je bil v karanteni. Z dela je izostal neopravičeno. Sodišče prve stopnje je zahtevku neutemeljeno ugodilo. Ni upoštevalo, da tožnika od 16. 3. 2020 ni bilo na delo in da mu je z odločbo o razveljavitvi delovno dovoljenje prenehalo. Gre za zakonski pogoj za obstoj delovnega razmerja tujca. Toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podredno da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo teh bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

5. Skladno z drugim odstavkom 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) je delodajalec dolžan delavca pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Pisna seznanitev se lahko opravi tudi po elektronski poti na elektronski naslov delavca, ki ga zagotavlja in uporabo nalaga delodajalec.

6. Toženec je tožniku pisno seznanitev z vabilom na zagovor vročal na naslov D. kot naslov tožnikovega začasnega prebivališča. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da toženec s tem svoje obveznosti zagotovitve zagovora ni izpolnil, saj na tem naslovu tožnik dejansko ni nikoli prebival, tam pa ga v času vročanja tudi ni bilo (okoliščin, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči, sodišče prve stopnje ni ugotovilo oziroma jih toženec sploh ni konkretiziral).

7. Tožnik v pogodbi o zaposlitvi ni imel navedenega naslova začasnega prebivališča, ampak le naslov stalnega prebivališča v A., naslov na E.. Naslov začasnega prebivališča D., je naslov toženca, na katerem, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz toženčeve izpovedi, prijavi delavce. Nadalje je iz izpovedi toženca in priče C.C. ugotovilo, da tožnik na naslovu začasnega prebivališča ni nikoli prebival; kadar so bili tožnik in drugi delavci toženca v Sloveniji, so prespali v bivalnem kontejnerju v F., kjer so delavci v poštnih predalčnikih prevzemali pošto, na pošti oziroma v poštnem predalu pa je pošto prevzemal toženec. Prav tako pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, čeprav toženec v pritožbi navaja drugače, da je toženec v času vročanja vedel, da se tožnik nahaja v A., torej da ga ni v Sloveniji. Toženec sam je izpovedal, da mu je tožnik sporočil, da je v karanteni, priča C.C. pa je izpovedal, da so s strani drugega voznika od tožnika v A. prevzeli ključe in telefon.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno razsodilo, da je odpoved že zaradi nezagotovitve zagovora nezakonita. Zato je po vsebini ni presojalo. Pritožbeno sodišče se do navedb toženca, ki se nanašajo na karanteno oziroma razloge, zaradi katerih tožnika ni bilo na delo, in obveščanje o odsotnosti, ne opredeljuje, ker za odločitev niso bistvene (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Na podlagi odločitve o nezakonitosti odpovedi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med pravdnima strankama do izteka časa, za katerega je bila sklenjena, tj. do 1. 7. 2020, in tožencu naložilo, da tožnika za ta čas prijavi v obvezna socialna zavarovanja ter mu obračuna in izplača plačo. Toženec takšni odločitvi neutemeljeno oporeka s sklicevanjem na razveljavitev delovnega dovoljenja. Tovrstne pritožbene navedbe je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, in sicer je pravilno upoštevalo dejstvo, da je do razveljavitve delovnega dovoljenja prišlo prav zaradi tega, ker mu je toženec podal v tem sporu presojano nezakonito odpoved.

10. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženec, ki s pritožbo ni uspel, po načelu uspeha (154. člen ZPP) sam krije svoje stroške.