Appeal dismissed; court held driving license suspension extension deadline is a non-extendable substantive deadline.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

[JEDRO]

Četudi bi namreč tolmačili ZKP širše, gre pri roku za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vendarle za materialnopravni rok v zvezi s katerim ni mogoče dovoliti vrnitve v prejšnje stanje, ne glede na razloge, zaradi katerih je stranka zamudila rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo storilčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja kot tudi predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki ju je vložil 12. 9. 2021, ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper sklep se pritožujejo storilčevi zagovornik zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1) in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oz. o zadevi samo odloči.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo kot nedovoljen, ker je v skladu s prvim odstavkom 89. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) na uporabo katerega napotuje 3. alineja prvega odstavka 67. člena ZP-1 vrnitev v prejšnje stanje mogoča le pri zamudi roka za napoved pritožbe ali roka za pritožbo zoper sodbo ali zoper sklep o varnostnem ali vzgojnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi, poleg tega pa je v skladu s ustaljeno sodno prakso rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja materialno pravni in nepodaljšljivi zakonski rok, predlogu za vrnitev v prejšnje stanje pa je mogoče ugoditi le v primeru zamude procesnega roka. Ker je tako sodišče prve stopnje ugotovilo, da storilčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni dovoljen, ga je zavrglo, ne da bi ga vsebinsko obravnavalo.

5. Stališče sodišča prve stopnje temelji na sodni praksi, kot izhaja iz sklepov Višjega sodišča v Celju EPVDp 21/2013, EPVDp 5/2017 in EPVDp 69/2017, v katerih so podrobneje predstavljeni razlogi, zakaj je rok iz drugega odstavka 202.d člena ZP-1 materialnopravni in ne procesni rok. Zagovorniki navajajo, da jim je taka praksa znana, vendar menijo, da gre za prestrogo tolmačenje 89. člena ZKP, saj se ZKP vendarle uporablja ″smiselno″ in ker ZKP ob sprejemanju ni mogel predvideti instituta odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki je bil uveden šele kasneje. Zagovorniki tudi poudarjajo, da so posledice zamude roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve za posameznike lahko zelo hude, na drugi strani pa zaradi dovolitve odložitve izvršitve in vrnitve v prejšnje stanje ne nastaja nobena škoda ter da vendarle ne gre za poseg v institut pravnomočnosti, saj se odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja lahko odobri šele po pravnomočnosti sklepa o izreku prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Takemu stališču zagovornikov pa ni mogoče slediti. Četudi bi namreč tolmačili ZKP širše, gre pri roku za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vendarle za materialnopravni rok v zvezi s katerim ni mogoče dovoliti vrnitve v prejšnje stanje, ne glede na razloge, zaradi katerih je stranka zamudila rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

6. Zato so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa nerelevantne nadaljnje pritožbene navedbe, v katerih zagovorniki izpostavljajo, da je storilec rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zamudil iz opravičljivih razlogov, in sicer zato, ker ne razume dobro pravniškega jezika in je po vrnitvi začasno odvzetega vozniškega dovoljenja v postopku o prekršku menil, da je s tem postopek končan in ni razumel, da gre le za začasno rešitev ter da mora po prejemu sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ponovno vložiti predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj je celo prijateljem zatrjeval, da je vse urejeno. Gre za razloge izrazito subjektivne narave in ne za objektivne okoliščine, ki bi povzročile zamudo roka. Ne glede na razloge, ki so privedli do tega, da je storilec predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vložil prepozno, je glede na zgoraj pojasnjeno predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja nedovoljen.

7. Neupoštevne pa so tudi pritožbene navedbe, da je storilec v brezizhodnem položaju, saj ima kmetijo in se preživlja s kmetovanjem, zaradi česar nujno potrebuje veljavno vozniško dovoljenje, saj edini v družini vozi traktor, ki je njegov nujni pripomoček za delo, poleg tega pa mu je vozniško dovoljenje nujno potrebno zaradi vsakodnevnih obveznosti in normalnega vsakodnevnega življenja. Te navedbe bi bile upoštevne le v primeru, če bi storilec predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vložil pravočasno, vendar tega ni storil, pri čemer pa do zamude roka ni prišlo iz razlogov objektivne narave tj. razlogov, ki bi bili izven sfere storilčevega delovanja.

8. Glede navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9. Ker zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) storilcu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.