Administrative court dismisses appeal against enforcement order due to prior invalidation of underlying inspection decision.

I. Tožbi se ugodi, sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, št. 06122-3377/2018-14 z dne 7. 12. 2018, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Z odpravo inšpekcijske odločbe, št. 06122-3377/2018-6 z dne 16. 10. 2018, je odpadla podlaga oziroma temelj za izdajo izpodbijanega sklepa, že to pa narekuje ugotovitev, da je bilo v postopku za izdajo tega sklepa kršeno materialno pravo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je Inšpektorat RS za okolje in prostor (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločil, da je 1. točka inšpekcijske odločbe, št. 06122-3377/2018-6 z dne 16. 10. 2018, postala dne 9. 11. 2018 izvršljiva in se dovoljuje njena izvršba (1. točka izreka), da bo v primeru, če bo tožnik takoj po vročitvi tega sklepa še vedno nadaljeval z gradnjo – izvajanjem zemeljskih del na zemljiščih parc. št. 861/3, 861/2, 862/3, 862/2, 863/3, 863/2, 864/2, 864/2, 865/3, 865/2, 866/3, 866/1, 970/2, 970/3, 2497/1, 2497/2, 971/5, 971/3, 984/5, 984/6, 984/4, 971/4, 971/6, 984/3, 985/3, 985/1, 986/2 in 986/3, vse k. o...., in s tem ravnal v nasprotju z izrečeno prepovedjo gradnje iz 1. točke izreka navedene odločbe, kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 30.000 evrov (2. točka izreka), da v postopku posebni stroški niso nastali (3. točka izreka) ter da pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršbe (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopenjski organ pojasnjuje vsebino svoje odločbe, št. 06122-3377/2018-6 z dne 16. 10. 2018, ter navaja, da je na inšpekcijskem pregledu dne 6. 12. 2018 ugotovil, da tožnik odrejene prepovedi nadaljevanja gradnje iz 1. točke navedene odločbe ne upošteva, gradnje pa po prejemu odločbe ni prekinil.

3. Toženka je (kot drugostopenjski organ) zavrnila tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep (1. točka izreka) in odločila, da stroškov pritožbenega postopka ni (2. točka izreka).

4. Tožnik v tožbi navaja, da je prvostopenjski organ napačno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, izpodbijani sklep je neobrazložen in pavšalen, kršena so bila pravila postopka, napačno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

5. Prvostopenjski organ je po navedbah tožnika enačil premeščanje zemlje in kamenja z enega na drug kup (pospravljanje) z gradnjo, inšpektor pa je zgolj navzočnost strojev štel za kršenje prepovedi gradnje. Sama prisotnost strojev na nekem gradbišču še ne pomeni izvajanja gradbenih del, v izpodbijanem sklepu pa ni navedeno niti, da bi se s temi stroji izvajala dela, niti katera dela naj bi se izvajala. Toženka razlogov izpodbijanega sklepa ni preizkusila v smeri pritožbenih navedb, temveč se je sklicevala na domnevni zapisnik in fotografije v spisu, ki pa pred vročitvijo sklepa tožniku niso bili vročeni in s katerimi se tožnik ni mogel seznaniti ali se glede njih izjasniti. Iz spisovnih listin izhaja, da je bil zapisnik napisan celo kasneje, kot je bil izdan in odposlan izpodbijani sklep, pri čemer ni mogoče izključiti antidatiranja. Enako velja za fotografije, ki niso opremljene z datumom in za katere ni mogoče ugotoviti, kdaj in na kateri parceli so bile posnete. Toženka se ni opredelila niti do tožnikovih navedb o možnosti pomote zaradi izvajanja del na sosednjih zemljiščih. Tožnik zatrjuje, da so bile fotografije posnete na sosednjih zemljiščih, tam so dela izvajali tudi stroji. Dolžnost organa je, da pravilno in popolno ugotovi dejansko stanje, omogoči stranki sodelovanje v postopku, jo seznani z dokazi in v odločbi navede jasne in razumljive razloge, ki omogočajo njen preizkus. Tožnik izpostavlja še, da so vse navedbe glede izmer navedene s približnimi merami, ob čemer ni navedeno niti, na kakšen način naj bi se izmere izvajale, kar samo po sebi vzbuja dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik predlaga, da se njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je dokumente upravnega spisa obravnavane zadeve.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je izpodbijani akt sklep, ki temelji na predhodno izdani inšpekcijski odločbi prvostopenjskega organa, št. 06122-3377/2018-6 z dne 16. 10. 2018. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ namreč ugotovil izvršljivost navedene odločbe, dovolil njeno izvršbo ter tožniku zagrozil z denarno kaznijo, ki bo kot prisilno sredstvo uporabljena v primeru, če bo tožnik ravnal v nasprotju z izrečeno prepovedjo gradnje iz 1. točke omenjene odločbe. Glede ugotovitve izvršljivosti odločbe se je organ oprl na 290. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), glede načina izvršbe na 298. in 299. člen ZUP, saj lahko odločbo v zvezi s prepovedjo nadaljevanja gradnje izvršuje le tožnik sam, glede zagrožene uporabe denarne kazni pa na drugi odstavek 298. člena ZUP, ki določa, da organ, ki opravlja izvršbo, zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku; če stori zavezanec medtem kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti, ali če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa mu določi organ nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novo, višjo denarno kaznijo.

9. Tožnik je tožbo pred tem sodiščem vložil tudi zoper inšpekcijsko odločbo, št. 06122-3377/2018-6 z dne 16. 10. 2018. Zaradi ugotovitve, da je bilo v postopku izdaje odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, v posledici tega pa je bilo v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, je sodišče s sodbo, I U 1103/2019 z dne 16. 3. 2021, na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

10. Z odpravo citirane inšpekcijske odločbe, št. 06122-3377/2018-6 z dne 16. 10. 2018, je odpadla podlaga oziroma temelj za izdajo izpodbijanega sklepa, že to pa narekuje ugotovitev, da je bilo v postopku za izdajo tega sklepa kršeno materialno pravo (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). V posledici navedenega je sodišče, na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo. V skladu s tretjim in četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je sodišče zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral ta, sledeč pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in stališčem, ki se tičejo postopka, o zadevi ponovno odločiti.

11. Ker je bilo treba izpodbijani sklep odpraviti že iz predstavljenih razlogov, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

12. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

13. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa ji gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika). Sodna taksa za tožbo bo tožniku v skladu z Zakonom o sodnih taksah vrnjena po uradni dolžnosti.