Appeal partially allowed; court awards claimant court fees and administrative costs against debtor in bankruptcy proceedings.

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem stroškovnem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da se glasi:

"Ugotovi se, da obstoji terjatev toženec stranke do tožeče stranke v višini 55,00 EUR, v primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od prejema tega sklepa.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema tega sklepa plačati 10,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo."

II. V ostalem delu se pritožba zavrne.

[JEDRO]

Pritožnik utemeljeno uveljavlja, da mu v skladu s tretjim odstavkom 6. člena ZST-1 ni bilo treba predložiti dokazila o plačani sodni taksi in da iz dejstva, da se je po vložitvi ugovora postopek nadaljeval v pravdi, izhaja, da je bil zanj plačana sodna taksa. V nasprotnem primeru bi se ugovor štel za umaknjenega (peti odstavek v zvezi s prvim odstavkom 29.b člena ZIZ). Ta strošek mu je torej nastal.

Ker je strošek za sodno takso nastal pred začetkom stečajnega postopka, ki teče zoper tožnico, gre za terjatev, ki se plača iz razdelitvene mase. V tem postopku se zato obstoj terjatve le ugotovi (četrti odstavek 301. člena v zvezi s 383. členom ZFPPIPP). Materialni stroški, ki so nastali po začetku stečajnega postopka, po določbah ZFPPIPP štejejo za strošek stečajnega postopka (prvi odstavek 354. člena v zvezi s 383. členom). Izrek je zato dajatveni.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 187681/2013 z dne 27. 11. 2013 razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne in da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Toženec v pritožbi zoper odločitev o stroških trdi, da je napačna. Priložene listine potrjujejo, da je plačal sodno takso za ugovor v višini 55 EUR. Ker je plačilo sodne takse procesnega predpostavka, se v nasprotnem primeru postopek ne bi mogel nadaljevati v pravdi. V skladu s tretjim odstavkom 6. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ni bila dolžna dostaviti dokazila o plačilu sodne takse.

V skladu s sodno prakso se priznavajo pavšalni stroški, ki so nujni in potrebni in ki predstavljajo materialne stroške za fotokopijo dokumentacije, stroške poštnin in ostalega pisarniškega materiala. Utemeljen je zato priglašeni strošek iz tega naslova v višini 40 EUR.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Odločitev, da se toženčevi priglašeni stroški ne priznajo, temelji na ugotovitvah, da toženec ni izkazal plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi in da ni predložil dokazov o obstoju zatrjevanih administrativnih stroškov.

5. Pritožnik utemeljeno uveljavlja, da mu v skladu s tretjim odstavkom 6. člena ZST-1 ni bilo treba predložiti dokazila o plačani sodni taksi in da iz dejstva, da se je po vložitvi ugovora postopek nadaljeval v pravdi, izhaja, da je bil zanj plačana sodna taksa. V nasprotnem primeru bi se ugovor štel za umaknjenega (peti odstavek v zvezi s prvim odstavkom 29.b člena Zakona o izvršbi in zavarovanju). Ta strošek mu je torej nastal.

6. Prestrogo je tudi stališče o neizkazanosti zatrjevanih administrativnih stroškov. Očitno je, da gre za materialne stroške, ki jih je toženec imel s pripravo in pošiljanjem vlog in listin, predloženih v postopku v potrebnem številu izvodov. Ker gre za stransko terjatev in sorazmerno majhen znesek, je na mestu uporaba ocene po prostem preudarku.

7. Toženec je vložil tri vloge na skupno šest listih in približno 80 listov prilog, vse v dveh izvodih, kar skupaj s stroškom poštnine pritožbeno sodišče ocenjuje na 10 EUR. Višji uveljavljeni strošek ni izkazan.

8. Ker je strošek za sodno takso nastal pred začetkom stečajnega postopka, ki teče zoper tožnico, gre za terjatev, ki se plača iz razdelitvene mase. V tem postopku se zato obstoj terjatve le ugotovi (četrti odstavek 301. člena v zvezi s 383. členom ZFPPIPP). 1 Materialni stroški, ki so nastali po začetku stečajnega postopka, po določbah ZFPPIPP štejejo za strošek stečajnega postopka (prvi odstavek 354. člena v zvezi s 383. členom). Izrek je zato dajatveni.

9. Po navedenem je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo v stroškovnem delu (v II. točki izreka) spremenilo tako, da se ugotovi, da ima toženec do tožnice terjatev v višini 55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v primeru neplačila tečejo od šestnajstega dne od vročitve tega sklepa, in da je tožnica dolžna toženki v 15 dneh plačati 10 EUR, v primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od vročitve tega sklepa. V ostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo (2. točka in 3. točka 365. člena ZPP).

1 Ker v postopku osebnega stečaja niso določeni prekluzivni roki za prijavo terjatev in ker je tožnica, zastopana po stečajnem upravitelju, toženčevi zahtevi za povrnitev stroškov nasprotovala, je pritožbeno sodišče štelo, da je podan toženčev pravni interes za ugotovitev sporne terjatve.