Appeal dismissed; res judicata bars re-litigation of identical evidence exclusion request from prior final judgment.
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal dismissed the appeal against the first-instance court's rejection of a motion to exclude evidence. The defense argued that the first court failed to substantively review their request regarding the legality of a secret surveillance warrant, claiming the lower court did not address their specific arguments. The court ruled that the appeal was inadmissible because a final, binding decision on the exact same motion to exclude evidence had already been rendered in a related case involving the identical investigative act. Consequently, the principle of res judicata prevented the appellate court from re-examining the issue, as the legal question had already been conclusively settled by a competent authority.
Legislator headnote
AI generatedZKP 371.1; 403.1: The principle of res judicata prohibits re-litigation of identical procedural requests; a final decision on an exclusion motion regarding the same investigative act constitutes a binding bar against re-examination in subsequent proceedings.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena.
[JEDRO]
Pravilo res iudicata pomeni prepoved ponovnega odločanja o isti stvari in s tem onemogoča ponovno vsebinsko presojo enakega, v obravnavanem primeru postopkovnega predloga. V skladu z ustaljeno sodno prakso gre za negativno procesno predpostavko in s tem procesno oviro za ponovno odločanje o enakem predlogu za izločitev dokazov.
[OBRAZLOŽITEV]
1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrglo predlog obdolženčevih zagovornikov z dne 13. 4. 2021 za izločitev nedovoljenih dokazov. Zaključilo je namreč, da je bila glede identičnega ekskluzijskega predloga obdolženčevih zagovornikov že sprejeta pravnomočna odločitev v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. X K 55181/2020.
2. Zoper sklep so se zagovorniki pravočasno pritožili. Uveljavljajo pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi prvim odstavkom 403. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Menijo namreč, da prvostopenjskega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker prvo sodišče predloga za ekskluzijo dokazov ni meritorno obravnavalo in se ni opredelilo do navedb zagovornika o nezakonito izvedeni hišni preiskavi. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. V pisnem predlogu z dne 12. 4. 2021 so obdolženčevi zagovorniki predlagali izločitev dokazov, pridobljenih na podlagi odredbe Specializiranega državnega tožilstva z dne 17. 3. 2020, številka SDT-Ktpp-z-4/2020/ABU, za izvajanje ukrepa tajnega opazovanja po 149.a členu ZKP ter odredbe preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Celju z dne 20. 3. 2020, opr. št. Pp 1/2020, za izvajanje ukrepa nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanje dokazov o vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem omrežju po 150. členu ZKP. Poglavitni poudarek ekskluzijskega predloga obdolženčevih zagovornikov je, da v času izdaje zgoraj citiranih odredb ni bil izpolnjen temeljni pogoj in sicer zahtevani dokazni standard utemeljenih razlogov za sum. Odredbi naj bi bili izdani zgolj na podlagi indicev. Posledično zagovorniki zatrjujejo nezakonitost vseh dokazov, pridobljenih s hišnimi preiskavami, saj naj bi podlage za hišne preiskave izhajale iz nedovoljenih dokazov, pridobljenih na podlagi predmetnih odredb.
5. Popolnoma enak predlog za izločitev nedovoljenih dokazov so obdolženčevi zagovorniki podali s pisno vlogo z dne 29. 3. 2021 v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. X K 55181/2020, saj gre nenazadnje za izpodbijanje zakonitosti iste hišne preiskave, opravljene na obdolženčevem naslovu 14. 10. 2020. O tem predlogu je predsednik senata Okrožnega sodišča v Celju odločil s sklepom z dne 14. 5. 2020, opr. št. X K 55181/2020, Višje sodišče v Celju pa je pritožbo zagovornikov z dne 21. 5. 2021 zoper ta sklep kot neutemeljeno zavrnilo s sklepom z dne 21. 6. 2020, opr. št. III Kp 55181/2020. Višje sodišče je v zavrnilnem sklepu pritrdilo prvemu sodišču, da problematizirani odredbi državnega tožilca in preiskovalne sodnice vsebujeta vse z zakonom predpisane sestavine, tudi v zadostni meri obrazložen in prepričljivo argumentiran zahtevani dokazni standard utemeljenih razlogov za sum. Posledično je bila potrjena zakonitost opravljenih hišnih preiskav oziroma na tej podlagi pridobljenih dokazov.
6. Glede na zgoraj navedeno gre zaključiti, da je pravilen zaključek prvega sodišča v pritožbeno izpodbijanem sklepu, da gre za res iudicata oziroma že pravnomočno sprejeto odločitev sodišča o popolnoma enakem procesnem vprašanju. Pravilo res iudicata pomeni prepoved ponovnega odločanja o isti stvari in s tem onemogoča ponovno vsebinsko presojo enakega, v obravnavanem primeru postopkovnega predloga. V skladu z ustaljeno sodno prakso gre za negativno procesno predpostavko in s tem procesno oviro za ponovno odločanje o enakem predlogu za izločitev dokazov. Načelo res iudicata ni vezano na posamezni kazenski spis oziroma kazensko zadevo, kot to zmotno zatrjuje pritožnik, temveč je absolutne narave, saj v primeru kot je obravnavni, dokazi, ki bodo predmet dokazne ocene v obeh kazenskih zadevah, izvirajo iz istega preiskovalnega dejanja, o katerega zatrjevani nezakonitosti je bilo že pravnomočno odločeno.
7. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.
8. Če bo za obdolženega nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in Taksno tarifo odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.