Appeal allowed; prior judgment only covered 1/3 of claim due to joint liability issue not raised.

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Iz izreka že pravnomočne sodbe je razvidno, da ni odločeno, da bi šlo za solidarno obveznost treh oseb, saj tudi pobotni ugovor ni bil postavljen s takšno vsebino. Zato je treba šteti, da je bilo zoper C. C. pravnomočno odločeno zgolj do višine 1/3 zneskov, ki izhajajo iz izreka pravnomočne sodbe v zadevi IV P 000/2019 (seveda v delu, ko je bilo odločeno o pobotnem ugovoru – to je v delu, v katerem je bil ugotovljen obstoj terjatve, kot tudi v delu, v katerem je bil ugotovljen neobstoj terjatve – gre za točko III izreka pravnomočne sodbe). V preostalem delu bo o tožbenem zahtevku v obravnavani zadevi moralo sodišče prve stopnje meritorno odločiti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo na plačilo zneska v višini 30.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od mesečnih zneskov za čas od 31.10.2005 do 31.5.2015 in sicer od zneska 275,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zadnjega v mesecu do plačila, začenši od zneska 275,00 EUR od 31.10.2005, in tako vse do zadnjega zneska 275,00 EUR od 31.5.2015 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da mora tožeča stranka v roku 15 dni toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške v višini 3.926,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka dalje do plačila.

2. Zoper ta sklep se je pritožil tožnik brez izrecne navedbe zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga, da se sojenje vrne na prvo stopnjo. Navaja, da je bila na okrožno sodišče poslana pripravljalna vloga in ne tožba po nalogu okrajnega sodišča. Na podlagi sodbe Upravnega sodišča A. A. ni bil pravnomočno določen skrbnik B. B. A. A. je B. B. nezakonito zadrževal v centru starejših do smrti. Med tem je od leta 2005 do 2010 neomejeno razpolagal z njenim premoženjem, koristil celo stanovanje, garažo, denar na hranilni knjižici je nezakonito uporabljal za svoje potrebe. A. A. in C. C. mu nista dovolila razpolagati z njegovim delom stanovanja in garaže. Vsak lastnik ima po Ustavi RS pravico razpolagati s svojo lastnino.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je tožbo za plačilo zneska 30.800,00 EUR z obrestmi zavrglo iz razloga, ker je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno s sodbo in sklepom z dne 16.10.2019 v pravdi pod opr. št. IV P 000/2019 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1607/2020, z dne 4.2.2021. Menilo je, da je podana istovetnost zahtevkov, v obeh pravdah pa nastopata tudi isti stranki.

5. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1 ) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe v celoti, to je glede celotnega zneska 30.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sklepa, zmotna. Drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka v obravnavani zadevi C. C. kot stranka nastopala tudi v pravdni zadevi IV P 000/2019 (tam na strani tožeče stranke), vendar pa sta v pravdi IV P 000/2019 na strani tožeče stranke poleg nje nastopala še D. D. in E. E. (ki sta se C. C. sicer pridružila kasneje tekom pravde, vendar je pobotni ugovor ostal enak). V pravdni zadevi IV P 000/2019 je F. F. kot toženec res postavil pobotni ugovor v enaki skupni višini kot je njegov tožbeni zahtevek v obravnavani zadevi (30.800,00 EUR z obrestmi, pri čemer gre tudi po vsebini za istovrstno terjatev – uporabnino za enaka obdobja), ker pa so v pravdi IV P 000/2019 nastopali trije tožniki, je šteti, da je bil pobotni ugovor zoper C. C. postavljen zgolj v višini do 1/3 celotnega zneska iz pobotnega ugovora, saj je bil uperjen zoper tri tožnike. Enako velja tudi za odločitev v sodbi. Iz izreka že pravnomočne sodbe je razvidno, da ni odločeno, da bi šlo za solidarno obveznost treh oseb, saj tudi pobotni ugovor ni bil postavljen s takšno vsebino. Zato je treba šteti, da je bilo zoper C. C. pravnomočno odločeno zgolj do višine 1/3 zneskov, ki izhajajo iz izreka pravnomočne sodbe v zadevi IV P 000/2019 (seveda v delu, ko je bilo odločeno o pobotnem ugovoru – to je v delu, v katerem je bil ugotovljen obstoj terjatve, kot tudi v delu, v katerem je bil ugotovljen neobstoj terjatve – gre za točko III izreka pravnomočne sodbe). V preostalem delu bo o tožbenem zahtevku v obravnavani zadevi moralo sodišče prve stopnje meritorno odločiti.

6. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, v katerem delu je o zadevi že pravnomočno razsojeno (torej glede katerega zneska in na kaj se ta znesek oziroma zneski nanašajo) in tožbo zgolj delno zavreči, v preostanku pa meritorno odločiti o tožbenem zahtevku tožnika zoper C. C.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.