Supreme Court dismisses appeal on collective labor dispute regarding COVID-19 solidarity aid payment obligations.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the applicant's request for permission to appeal a second-instance decision that overturned a first-instance ruling in a collective labor dispute. The first court had ordered the employer to pay solidarity aid to employees affected by the COVID-19 pandemic, citing a breach of the Collective Agreement for Non-Economic Activities. The applicant argued that no additional proof of specific harm was required, but the appellate court found the first instance correct and the appeal unfounded. Consequently, the Supreme Court declined to grant leave for review, upholding the lower courts' determination that the employer must fulfill the payment obligation under the collective agreement.
Legislator headnote
AI generated4. točka 40. člena KPND; Aneks h KPND: The obligation to pay solidarity aid arises automatically from the declaration of a pandemic as a force majeure event under the collective agreement, without requiring employees to prove specific individual damages or additional conditions.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Predlog se zavrne.
[JEDRO]
Predlog se zavrne.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je v tem kolektivnem sporu ugotovilo, da je nasprotni udeleženec kršil 4. točko 40. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti, ker delavcem – članom predlagatelja - odklanja izplačilo solidarnostne pomoči zaradi z Odredbo o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS – CoV-2 (COVID-19) z dne 12. 3. 2020 razglašene epidemije nalezljive bolezni SARS – CoV-2 (COVID-19). Nasprotnemu udeležencu je naložilo, da svojim delavcem – članom predlagatelja izplača solidarnostno pomoč zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni SARS – CoV-2 (COVID-19) v višini 693,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 4. 2020 do plačila, sklenilo pa je tudi, da je nasprotni udeleženec dolžan predlagatelju povrniti stroške postopka.
2. Sodišče druge stopnje je pritožbi nasprotnega udeleženca ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevke predlagatelja in temu naložilo, da nasprotnemu udeležencu povrne stroške postopka v znesku 550,80 EUR, v 15. dneh.
3. Predlagatelj v predlogu za dopustitev revizije postavlja pet vprašanj, in sicer:
- ali pod pojem elementarne oziroma naravne nesreče, kot ga opredeljujeta 4. točka 40. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v RS (v nadaljevanju KPND, Uradni list RS, št. 8/91 in nadalj.) in Aneks h KPND (Uradni list RS, št. 46/13) v 6. členu, spada tudi epidemija COVID-19 v smislu množičnega pojava nalezljive človeške bolezni;
- ali je pravica do sporne solidarnostne pomoči vezana le na sam obstoj dogodka iz 4. točke 40. člena KPND, konkretno na elementarno oziroma naravno nesrečo – razglašeno epidemijo COVID-19, ali pa je pravica do solidarnostne pomoči poleg samega abstraktnega obstoja dogodka vezana tudi na t. i. „nadaljni pogoj“, to je na izkaz konkretne škode ali nevšečnosti oziroma težav delavca – javnega uslužbenca oziroma povedano drugače, ali je pravica do izplačila solidarnostne pomoči odvisna tudi od vprašanja, ali je v 4. točki 40. člena KPND predviden posamezen dogodek imel neposreden negativni vpliv na delavca – javnega uslužbenca;
- v primeru, da bi moral delavec izkazovati t . i. „dodatni pogoj“, kaj natančneje bi moral delavec – javni uslužbenec izkazovati: konkretno nastalo škodo (?), nevšečnosti (?), težave (?); kaj bi v konkretnem primeru pomenilo škodo, nevšečnosti in težave in kakšna je razlika med njimi z vidika zadostitvi t. i. dodatnega pogoja;
- ali bi moral predlagatelj v pozivu za pogajanja NU z dne 21. 05. 2020 podati tudi navedbe o obstoju povezave med dogodkom razglasitve epidemije bolezni COVID-19 in konkretnimi težavami ali nevšečnostmi članov predlagatelja oz. delavcev – javnih uslužbencev;
- ali bi moral delavec – javni uslužbenec za uveljavljanje solidarnostne pomoči iz 4. točke 40. člena KPND v konkretnem primeru vložiti pri delodajalcu pisni zahtevek.
Meni, da obveznost izplačila solidarnostne pomoči jasno izhaja iz KPND, pri čemer je določeno, da delavcu oziroma njegovi družini pripada solidarnostna pomoč že v primeru elementarne nesreče in požara, brez dodatnih pogojev. To naj bi pritrjevala tudi razlaga KPND (Uradni list RS, št. 81/2000), ne da bi delavec moral dokazovati škodo, enako kot v drugih primerih, ko delavcu pripada solidarnostna pomoč. Obenem navaja, da je splošno znano dejstvo, da je na podlagi razglašene epidemije Vlada RS sprejela več odlokov o začasni prepovedi gibanja, da je zaradi tega prišlo do različnih stroškov za prehrano, zaprtja šol in vrtcev, kar je privedlo do nemožnosti dela in posledično nižjih prihodkov, okužb s posledično karanteno itd. Sklicuje se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 126/2013 in izraža prepričanje, da je prvostopenjska sodba v celoti pravilna, saj dodatnih pogojev delavcem ni potrebno izkazovati, medtem kot naj bi bila stališča in zaključki sodišča druge stopnje napačni, šibki, neprepričljivi in tudi sicer neutemeljeni.
4. Predlog ni utemeljen.
5. Ker revizijsko sodišče ne ugotavlja razlogov za dopustitev revizije v skladu s 367.a členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), je v skladu z drugim odstavkom 367.c členom ZPP predlog zavrnilo.
6. Odločitev je bila sprejeta soglasno.