Administrative court dismisses claim for damages as it falls under civil law, not telecommunications regulator jurisdiction.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Toženka je pravilno uporabila predpis, ko je štela, da odločanje o tožnikovi zahtevi ne sodi v njeno pristojnost, saj ne gre za obveznosti, ki bi jih določal ZEKom-1 ali na njegovi podlagi izdani predpisi, niti ne gre za uveljavljanje pravic iz pogodbe o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev. Tožnik namreč zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, pogoje za nastanek odškodninske odgovornosti in vprašanja v zvezi s plačilom odškodnine pa ureja drug predpis, tj. OZ.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožnika, naj mu družba A. d.d. povrne škodo v višini 2.000,00 EUR. V obrazložitvi navaja, da je 4. 6. 2018 prejela tožnikov predlog za rešitev spora z družbo A. d.d., v katerem je navajal, da je operater uporabniku B.B. opravil priklop storitev, ki so vezane na tožnikovo telefonsko številko, s čimer tožnik ni nikoli soglašal. Storitve so bile nezakonito priklopljene na njegov električni priključek, stroške porabe električne energije, ki jo z uporabo storitev operaterja porablja B.B., pa plačuje tožnik. Toženka je s sklepom z dne 29. 8. 2018 zahtevo zavrgla, saj je štela, da ne gre za zagotavljanje storitev v okviru naročniškega razmerja. Upravno sodišče je s sodbo I U 1883/2018 z dne 10. 9. 2019 ta sklep razveljavilo, ker je presodilo, da je pogoj za priključitev spornega priključka nadgradnja tožnikovega obstoječega telefonskega priključka, za katerega mora biti podano njegovo soglasje.

2. V ponovljenem postopku je operater poudaril, da ni šlo za nadgradnjo naročniškega razmerja, ampak za samostojno naročniško razmerje s tretjo osebo. Poleg tega pa je sporno naročniško razmerje, katerega veljavnost je tožnik prerekal v postopku pred toženko, 10. 10. 2019 prenehalo. Tožnik je v nadaljevanju postopka potrdil, da je sporno naročniško razmerje prekinjeno in zahteval, da mu operater povrne škodo za duševne bolečine v višini 1.000,00 EUR in škodo za porabljeno električno energijo v višini 1.000,00 EUR. Glede na to pa ne gre za spor, ki ga toženka lahko rešuje po določbah 217. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1). Zato je njegovo zahtevo na podlagi 2. točke prvega odstavka v povezavi z drugim odstavkom 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla.

3. Tožnik se s to odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da ne more biti res, da ni stranka, ki ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, saj zahteva, da mu operater povrne škodo. Upravno sodišče je toženko poučilo, da mora ugotoviti ali je tožnik soglašal z nadgradnjo, sicer pa operaterju naložiti, da priključek odstrani. Operater je svoje naprave, ki omogočajo internet, izklopil, s tem pa je izklopil tudi njegov telefonski priključek, tako da je bil več kot tri dni brez telefonske povezave. Tožnik v splošnih pogojih operaterja ni zasledil, da slednji lahko priklopi svoje naprave na električno omrežje tretje osebe, kar je nezakonito. Zato mu mora povrniti 1.000,00 EUR za porabo električne energije za 193 mesecev. Zahteva tudi 1.000,00 EUR za duševne bolečine, saj sta z ženo zaradi omenjene zadeve prestala več stresnih dogodkov, ki so vplivali na kvaliteto njunega življenja. Predlaga, naj sodišče A. d.d. naloži plačilo 2.000,00 EUR odškodnine.

4. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Ugotovljeno je bilo, da je sporno naročniško razmerje prenehalo z dnem 10. 10. 2019, tožnik pa zahteva odškodnino. Zato ne gre za upravno zadevo, saj tožnik uveljavlja premoženjskopravni zahtevek, ki ga lahko uveljavlja pred sodišči splošne pristojnosti, ne more pa ga uveljavljati pred toženko, ki je pristojna za odločanje v upravnih postopkih. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po drugi alineji prvega odstavka 217. člena ZEKom-1 agencija rešuje spore med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve ter končnimi uporabniki, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določajo ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi ter pravice in obveznosti iz pogodb o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev (spori končnih uporabnikov).

8. Toženka je ugotovila, da v času odločanja sporno naročniško razmerje nesporno ni več veljalo. Tej ugotovitvi tožnik tudi v tožbi ni oporekal. Nasprotno, vztrajal je, naj sodišče odloči, da mu je operater dolžan povrniti nastalo škodo.

9. Po presoji sodišča je toženka pravilno uporabila predpis, ko je štela, da odločanje o tožnikovi zahtevi ne sodi v njeno pristojnost, saj ne gre za obveznosti, ki bi jih določal ZEKom-1 ali na njegovi podlagi izdani predpisi, niti ne gre za uveljavljanje pravic iz pogodbe o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev. Tožnik namreč zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, pogoje za nastanek odškodninske odgovornosti in vprašanja v zvezi s plačilom odškodnine pa ureja drug predpis, tj. Obligacijski zakonik. Zato je toženka tožnikovo zahtevo na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla.

10. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta, med strankama ni sporno, je sodišče odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).