Supreme Court dismisses appeal request as it does not meet statutory criteria for legal review.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Predlog se zavrne.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 23. 3. 2020 in za ugotovitev, da delovno razmerje tožnici ni prenehalo, ampak še vedno traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, razen v obdobju od 19. 5. 2020 do 31. 5. 2020. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo in jo za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, razen v obdobju od 19. 5. 2020 do 31. 5. 2020, prijavi v vsa obvezna zavarovanja, ji obračuna in po plačilu pripadajočih davkov in prispevkov izplača osnovno plačo, v skladu s pogodbo o zaposlitvi, povečano za dodatek za delovno dobo in druge pripadajoče dodatke, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev temelji na presoji, da je tožena stranka dokazala obstoj kršitev, ki so se tožnici očitale v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in da je pred tem izpolnila tudi obveznosti, ki jih delodajalcu nalagata prvi in drugi odstavek 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), to je da je tožnico pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ji pred odpovedjo omogočila zagovor v razumnem roku.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijani del (pod pritožbo ni bila odločitev da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) sodbe sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica predlagala dopustitev revizije glede naslednjih pravnih vprašanj:

‒ ali delodajalec zagotovi delavcu pravico do zagovora o očitanih kršitvah z določitvijo zakonsko določenega minimalnega tridnevnega roka;

‒ ali mora delodajalec pri določitvi primernega roka za zagovor upoštevati obseg očitanih kršitev;

‒ ali mora delodajalec na zahtevo delavca le temu pred izvedbo zagovora izročiti listine, ki jih zahteva za dokazovanje razbremenilnih razlogov;

‒ ali mora sodišče ob podanem ugovoru prekratkega roka za podajo zagovora, ki je bil uveljavljen že v postopku odpovedi, presoditi in svojo odločitev obrazložiti v okviru navedb stranke oziroma pojasniti, zakaj meni, da je bil minimalni zakonski rok kljub zatrjevanju tožnice, da zaradi določenega roka ni mogla podati celovitega zagovora in predstavitve vseh okoliščin (čeprav je to želela in delodajalca v postopku odpovedi tudi opozorila), primeren;

‒ ali je izjasnitev o določenih očitanih kršitvah znak, da je določen rok za zagovor primeren, ne glede na dejstvo, da je tožnica opozorila, da se do vseh zaradi obširnosti ne more opredeliti;

‒ ali je delodajalec dolžan v odpovedi obrazložiti vse abstraktne elemente očitka/ov kot jih zatrjuje (tudi huda malomarnost, hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti);

‒ ali za opredelitev zatrjevane „hude malomarnosti“ zadostuje navedba del in nalog iz pogodbe o zaposlitvi;

‒ ali mora delodajalec pri očitanju „hujših kršitev“ opredeliti, zakaj jih šteje za hujše kršitve (in ne „običajne kršitve“);

‒ ali lahko sodišče brez navedb v odpovedi in mimo trditvenih navedb tožene stranke v postopku, samo zaključuje, na podlagi česa naj bi izhajalo, da je tožnica ravnala iz hude malomarnosti;

‒ ali ima sodišče pristojnost abstraktno opredelitev kršitev v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi „iz hude malomarnosti storjenih hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja“ spremeniti in presojati zakonitost odpovedi zgolj v okviru „malomarnosti“ in „kršitve pogodbenih obveznosti“;

‒ ali kljub očitku v odpovedi, da je delavec storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, sodišče lahko zakonito zaključi, da za redno odpoved iz krivdnih razlogov zadostuje že „običajna“ kršitev obveznosti ter ugotovi zakonitost odpovedi;

‒ ali lahko delavec z zaslišanjem prič, ki delajo na istem delovnem mestu, vendar v drugih poslovalnicah, dokazuje neobstoj očitane hude malomarnosti;

‒ ali zaradi preobremenjenosti lahko delavčeva ravnanja obravnavamo kot hujše kršitve delovnih obveznosti;

‒ ali je preobremenjenost lahko razlog nesposobnosti za opravljanje prevelike količine delovnih nalog;

‒ ali lahko sodišče brez izvedbe predlaganih dokazov, ki jih je podala tožnica v zvezi z njenimi trditvami o „preobremenjenosti“, zavrne z obrazložitvijo, da gre za kršitve, ki po naravi stvari ne morejo biti povezane oziroma opravičene s preobremenjenostjo ter da gre za dokaze z zaslišanjem prič, ki so delale v drugih poslovalnicah;

‒ ali sodišče zakonito zavrne dokaze, s katerimi tožnik uveljavlja svoje ugovore oziroma z njimi dokazuje svoje trditve glede prepovedanega neenakega obravnavanja tožnice in preobremenjenosti.

4. Predlog ni utemeljen.

5. V skladu s prvim odstavkom 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pogoji za dopustitev revizije iz 367. a člena ZPP niso podani, zato je na podlagi 367. c člena ZPP predlog zavrnilo. Odločitev je bila sprejeta soglasno.