Supreme Court allows partial review of administrative court regarding two-month deadline under Construction Act.

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je Upravno sodišče s sklicevanjem na dvomesečni rok iz drugega odstavka 47. člena GZ kršilo vlagateljevi ustavni pravici do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS in do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS?

[JEDRO]

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče s sklicevanjem na dvomesečni rok iz drugega odstavka 47. člena GZ kršilo vlagateljevi ustavni pravici do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS in do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s pravnomočno sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana, št. 351-215/2019-6 z dne 19. 9. 2019. Z navedenim sklepom je prvostopenjski upravni organ kot prepozen zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z gradbenim dovoljenjem, št. 351-1096/2018 z dne 7. 8. 2018, s katerim je bila investitorju A. A., d. o. o., ..., na tam navedenih zemljiščih dovoljena gradnja štirih novih večstanovanjskih objektov s pripadajočo zunanjo, prometno in komunalno ureditvijo, vse pod tam navedenimi pogoji. Tožnik je predlog, iz razloga, ker mu v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni bila dana možnost udeležbe, vložil 2. 8. 2019, to je v času veljavnosti Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ), ki se uporablja od 1. 6. 2018. Organ se je zato pri presoji predloga oprl na določbe GZ in ob ugotovitvi, da se je gradnja začela oktobra 2018, predlog kot prepozen zavrgel, na podlagi drugega odstavka 47. člena GZ. Pritožbo tožnika je Ministrstvo za okolje in prostor zavrnilo z odločbo, št. 35108-257/2019/2 z dne 19. 12. 2019.

2. V obrazložitvi sodbe Upravno sodišče pritrjuje odločitvi obeh upravnih organov. Zavrača tožnikove navedbe, da bi se moral predlog za obnovo postopka presojati po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je bilo gradbeno dovoljenje izdano po Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in ne po GZ in da uporaba GZ pomeni poseg v njegovo pravico do enakega varstva pravic. Predlog je bil namreč vložen v času veljavnosti GZ, ki se v tej zadevi v razmerju do ZUP uporablja kot specialnejši in mlajši predpis. Presoja položaja stranke oz. stranskega udeleženca v 36. členu GZ pa vsebinsko ne odstopa od ureditve po 43. členu ZUP, ki se je uporabljal v času veljavnosti ZGO-1. Poudarja, da je glede na drugi odstavek 47. člena GZ relevantno le, kdaj se je gradnja začela, ne pa, kdaj je bil tožnik seznanjen s tem, da je investitorju izdano gradbeno dovoljenje. Meni, da uporaba 47. člena GZ ne pomeni retroaktivnega posega v pritožnikove pravice, zato ni sledilo tožnikovemu predlogu, da naj prekine postopek in na Ustavno sodišče vloži zahtevo za oceno ustavnosti te določbe GZ.

3. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije po 367.b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj dopusti revizijo zaradi šestih pomembnih pravnih vprašanj glede uporabe drugega dostavka 47. člena GZ in njegove ustavne skladnosti.

4. Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je v tem obsegu predlogu ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP). Predlagatelj je namreč v predlogu opozoril, da je ureditev obnove iz razloga nesodelovanja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja po drugem odstavku 47. člena GZ pretirano stroga, ker določa le objektivni dvomesečni rok od začetka gradnje. Ta rok pa je pretirano kratek in posamezniku ne omogoča, da bi izvedel za začetek gradnje in se seznanil z vsebino gradbenega dovoljenja. Tak rok mu zato onemogoča učinkovito varstvo njihovih pravic in pretirano privilegira investitorje, hkrati pa taka ureditev pomeni izvotlitev njegove pravice do pravnega sredstva. V primerjavi z ureditvijo po ZUP pa pomeni tudi neenako obravnavo in s tem kršitev ustavnega načela iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Predlagatelj torej ureditvi obnove po drugem odstavku 47. člena GZ očita pretirano strogost, zaradi katere mu je uporaba tega izrednega sredstva onemogočena. Ker tudi po stališču Ustavnega sodišča 1 zakonodajalec ne sme za izredno pravno sredstvo, ki ga dopusti, postavljati nerazumnih formalnih ovir, ki bi strankam pretirano otežile dostop do tega sredstva, je odgovor na izpostavljeno vprašanje pomemben za zagotovitev pravne varnosti in razvoj sodne prakse.

6. Glede preostalih vprašanj Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji.

1 O tem Ustavno sodišče v odločbah Up-736/04 z dne 9. 1. 2006, Up-2089/06 z dne 18. 10. 2007, U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09 , Up-137/09 z dne 14. 6. 2011, Up-864/16 z dne 14. 7. 2016.