Administrative court allows free legal aid in pre-trial criminal proceedings threatening imprisonment under ECHR standards.

Tožbi se ugodi. Odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 1101/2020-1 z dne 21. 9. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

[JEDRO]

Ker je tožeča stranka v postopku brezplačne pravne pomoči prosila za dodelitev le-te v kazensko-preiskovalnem postopku v zvezi s kaznivim dejanjem, za katerega je zagrožena zaporna kazen, bi ji tako, upoštevajoč okoliščine in zahteve c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, morala biti dodeljena brezplačna pravna pomoč, kolikor tožeča stranka izpolnjuje tudi ostale z zakonom predpisane pogoje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pomoč odvetnika v postopku Okrajnega sodišča v Mariboru, št. III Kpd 35722/2020. S sklicevanjem na 7. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ugotavlja, da se brezplačna pravna pomoč dodeljuje v zvezi z uveljavljanem pravice do sodnega varstva, po mnenju organa pa v predmetni zadevi za tak primer ne gre, saj obtožni akt še ni bil vložen. Kazenski postopek pred okrajnim sodiščem se namreč uvede šele na podlagi obtožnega predloga državnega tožilca oziroma oškodovanca kot tožilca ali na podlagi zasebne tožbe (prvi odstavek 430. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP). Pred njegovo vložitvijo pa državni tožilec sicer lahko predlaga sodniku posamezniku, da opravi posamezna preiskovalna dejanja, vendar pa to še ne pomeni kazenskega postopka. V tej fazi sodišče ne sprejema odločitev, zoper katere bi se oškodovanec (verjetno je mišljeno osumljenec, opomba sodišča) imel možnost pritožiti. Prav tako oškodovanec (osumljenec?) ne more sodišču predlagati izvedbe dokazov v svojo korist. Organ za brezplačno pravno pomoč zaključuje, da je prosilka zaprosila za brezplačno pravno pomoč v primeru, za katerega ZBPP ne zagotavlja njene pridobitve, zaradi česar je njena prošnja nerazumna in jo je bilo iz tega razloga treba zavrniti.

2. Tožnica v vloženi tožbi takšni odločitvi nasprotuje, predlaga, da sodišče izpodbijano odločitev odpravi in tožnici omogoči dodelitev brezplačne pravne pomoči.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

4. Tožba je utemeljena.

5. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev tožene stranke, da se tožnici ne dodeli brezplačna pravna pomoč za postopek kazensko-preiskovalnih dejanj, ki teče pred okrajnim sodiščem z obrazložitvijo, da ne gre za sodni postopek. Pri tem se organ sklicuje na določbe ZKP.

6. Kazensko-preiskovalni postopek je sodni postopek, ki teče pred sodiščem in v katerem osumljeni, ki ima po pravicah, ki mu morajo biti zagotovljene v postopku, že položaj obdolženega, poda tudi svoj zagovor, prav tako se opravljajo preiskovalna dejanja po predlogih strank ter tista dejanja, ki se zdijo sodišču potrebna za uspešno izvedbo postopka (176. člen ZKP). Po določbi prvega odstavka 178. člena ZKP sta v tej fazi kazenskega postopka pri zaslišanju obdolženca lahko navzoča državni tožilec in zagovornik, zaslišujejo pa se že tudi priče.

7. Po določbi 2. alinee 29. člena Ustave RS pravica do obrambe z zagovornikom, velja za eno temeljnih ustavnih pravic, zaradi česar je strokovna pomoč, ki jo lahko obdolženemu nudi zagovornik, jamstvo, da se obdolženemu v kazenskem postopku omogoči uresničevanje drugih ustavnih pravic in je zato bistveni element pravice do poštenega sojenja. Namen navedene določbe je namreč, da se obdolženemu zagotovi enakost orožij v kazenskem postopku s tem, ko ima pri svoji obrambi pomoč pravnega strokovnjaka.

8. Tudi 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) v točki c izrecno določa, da je sestavni del pravice do poštenega sojenja, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri, ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Glede na to, da je tožnica obravnavana v kazenskem postopku pred sodiščem, ki je trenutno v fazi preiskovalnih dejanj, rezultat katerih se lahko uporabi v kasnejšem kazenskem postopku, je nedvomno v interesu pravičnosti, da ji je omogočeno brezplačno zastopanje po zagovorniku v tem postopku, če sama nima ustreznih sredstev za plačilo zagovornika, saj bo le tako ustrezno varovana njena pravica do poštenega sojenja. Glede navedenega vprašanja obstaja tudi obsežna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki poudarja, da je (ob ugotovitvi, da obdolženec nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika), treba uporabljati še druga dva kriterija, in sicer resnost kršitve in težo zagrožene kazni ter kompleksnost obravnavane zadeve. Iz navedenega torej izhaja, da že Ustava RS in EKČP določata, da se obdolžencu, ki si v kazenskem postopku, kjer teče zagovor zaradi očitanega kaznivega dejanja, ne more privoščiti zagovornika, navedena pravica zagotovi v obliki brezplačne pravne pomoči v skladu z zakonom.

9. Sodišče na tem mestu še pripominja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 226/2014 z dne 11. 11. 2015 pojasnilo, da prvi in tretji odstavek 24. člena ZBPP nista v neskladju z določbo 29. člena RS in tudi ne z določbo c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, in da ju je mogoče razlagati tako, da se navedeni vidik človekove pravice do poštenega sojenja v obliki pravice do obrambe lahko uresničuje v celoti. Navedlo je tudi, da je uporaba te zakonske določbe zaradi posebne narave kazenskih postopkov ter zagotovitev pravice do obrambe specifična in povezana z Ustavo RS in EKČP. Pri presoji kriterijev iz 24. člena ZBPP v kazenskih zadevah je tako potrebno zadeve, v zvezi s katerimi je vložena prošnja za brezplačno pravno pomoč, razumno presojati z vidika pričakovanj, ki jih ima obdolženec. To pa je pričakovanje, da ne bo spoznan za krivega očitanih kaznivih dejanj oziroma pričakovanja, ki se nanašajo na odmero kazenske sankcije. Tako pričakovanje pa ni niti nepravično niti nemoralno.

10. Pri tem je dodati, da ESČP šteje za kazenske zadeve vse tiste zadeve, ki so kazenske že po naravi stvari in ima tako posameznik pravico do obrambe in do poštenega postopka, kadar je v postopku zaradi obravnave za storjeno (kaznivo) ravnanje (kamor lahko sodijo celo prekrški), v posledici česar mu mora biti zagotovljena pravica do obrambe, če gre za zadevo, ki je že sama po naravi kazenska. Dodatno pa je upoštevajoč zahtevo iz točke c tretjega odstavka 6. člena EKPČ v primerih, ko je zagrožen odvzem prostosti, torej, ko je zagrožena zaporna kazen, to praviloma že samo po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev.

11. Ker je tako tožeča stranka v postopku brezplačne pravne pomoči prosila za dodelitev le-te v kazensko-preiskovalnem postopku v zvezi s kaznivim dejanjem, za katerega je zagrožena zaporna kazen, bi ji tako, upoštevajoč okoliščine in zahteve c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP, morala biti dodeljena brezplačna pravna pomoč, kolikor tožeča stranka izpolnjuje tudi ostale z zakonom predpisane pogoje.

12. Zato je sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje (4. točka prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o zadevi.

13. K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da je takšno stališče že zavzelo v zadevah II U 375/2019 z dne 7. 8. 2019 in št. II U 431/2019-6 z dne 2. 10. 2019, in s tem odstopilo od drugačnih stališč (npr. v zadevah I U 998/2015 z dne 27. 8. 2015 in I U 1358/2019 z dne 12. 7. 2018).

14. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1 1 ).

1 Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba 2019, str. 333, tč. 6.