Appeal dismissed; court upheld acquittal due to lack of concrete evidence on who and how the document was forged. The court found the prosecution's description insufficient to prove the specific elements of forgery required by law.

I. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

[JEDRO]

Bistvo ponarejanja kot ene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 je v dejstvu, da listina ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj. Pomeni, da mora biti takšna listina po nekom in na določen način napravljena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je kot sodišče prve stopnje 1. 10. 2021 obdolženo V.T. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe po kateri bi naj storila kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenilo, da stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun. To je bilo storjeno s sodbo I K 18537/2020.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona s predlogom, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Čeprav pritožnica v uvodu pritožbene obrazložitve nakazuje na uveljavljano kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, je sodišče druge stopnje po nadaljevanju in na koncu pritožbene obrazložitve ugotovilo, da dejansko zatrjuje kršitev iz 1. točke tega člena. Pravi namreč, da je opisano kaznivo dejanje v zadostni meri konkretizirano, glede na samo izjavo in glede na osebo, ki naj bi to izjavo podala. Razen tega je tudi listina opisana na način, da je opredeljen čas njenega nastanka, ki ga v opisu ni treba ponavljati. Končno, kot je opisano, obdolženkino izvršitveno ravnanje ustreza zakonskemu znaku ponarejanja, saj je listina ponarejena/napravljena tedaj, ko je v celoti sestavljena z izjavo in lažno označitvijo izdajatelja.

5. Sodišče druge stopnje se s pritožnico ne strinja. Čeprav ugotovitev sodišča prve stopnje v 6. točki obrazložitvi sodbe o nedoločnosti časa storitve kaznivega dejanja deluje pretirano, sodišče druge stopnje pritrjuje nadaljnjim ugotovitvam v zvezi z določnostjo predmeta ponarejanja in zlasti določnostjo načina ponarejanja, ki iz konkretnega opisa dejanja nista razvidna.

6. Bistvo ponarejanja kot ene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 je v dejstvu, da listina ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj (gl. Deisinger M., Kazenski zakonik, 217, Posebni del s komentarjem, sodna prakso in literaturo, PZMB d.o.o., Maribor 2017, str. 554). Pomeni, da mora biti takšna listina po nekom in na določen način napravljena (prim. prav tam str. 555). Po opisu dejanja v izreku napadene sodbe pa listina - sklep Upravnega odbora sindikata OŠ T. ni bila ponarejena zato, temveč, ker sklepa ni zapisala in podpisala določena oseba. Kdo in kako konkretno je to listino napravil, pri povzetem opisu ni znano, kot po drugi strani ni opisana vsebina sklepa, po kateri bi bilo mogoče ugotoviti, da pa takšen sklep po Upravnem odboru sindikata OŠ T. 4. 5. 2017 ali kateregakoli drugega dne ni bil izdan. Če torej v prvem primeru ne vemo, od koga je zatrjevana ponarejena listina dejansko izvirala, če že ne od navedenega Upravnega odbora in kako je bila napravljena, je v drugem primeru možno, da je bila zaradi neresničnega zapisovalca in podpisnika zgolj spremenjena, vendar spet tako, da ni znano, kdo in kako je to storil. Zatrjevano izvršitveno ravnanje glede na njegovo zakonsko določeno vsebino v predmetnem opisu nima ustrezne dejanske podlage, potencialno ali morebitno izvršitveno ravnanje pa je po vrsti samostojno ravnanje, ki bi moralo biti kot takšno v opisu dejanja posebej zatrjevano in nato, skladno z njegovo zakonsko določeno vsebino, ustrezno konkretizirano. Ker slednje, kot zatrjevanje novega ali drugega znaka kaznivega dejanja zaradi prepovedi na slabše po razveljavitvi sodbe I K 18537/2020 z dne 5. 10. 2020 ni bilo več mogoče, se ugotovitev sodišča prve stopnje o manjkajočem znaku kaznivega dejanja v njegovem opisu izkaže za pravilno ter ji je bilo le še pritrditi (391. člena ZKP).

7. Sodišče druge stopnje ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), odločba o stroških pritožbenega postopka pa temelji na prvem odstavku 98. člena in prvem odstavku 96. člena ZKP.