Appeal dismissed; only owners with over 50% share can request court intervention under SZ-1.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo četrti odstavek 29. člena SZ-1, po katerem lahko etažni lastniki, ki imajo več od polovice solastniških deležev na skupnih delih, predlagajo, da o poslu (kot je brez dvoma predmetni - sprememba skupnega dela v individualni) odloči sodišče v nepravdnem postopku. Iz tega jasno in nedvoumno izhaja, da je le nadpolovična lastniška skupina etažnih lastnikov tista, ki je upravičena do vložitve takega predloga, ki je torej z drugimi besedami procesno legitimirana v takem postopku (kar pa ne še pomeni nujno njihove stvarne aktivne legitimacije, tj. da bi bila njihova zahteva utemeljena).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog predlagateljev, da se del nepremičnine, ki v naravi predstavlja hišniško stanovanje na naslovu P. in je splošni skupni del stavbe, preoblikuje v posamezni del stavbe ter proda nasprotni udeleženki za kupnino 90.000,00 EUR. Zaradi pomanjkanja aktivne procesne legitimacije (predlagatelja skupaj ne dosegata polovičnega lastniškega deleža predmetne nepremičnine) je predlog ocenilo za nedopusten.

2. Zoper sklep se pritožujeta predlagatelja iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov in predlagata njegovo razveljavitev. Menita, da stališče o pomanjkanju njune procesne legitimacije ni pravilno. Vztrajata na stališču, ki sta ga podala že sodišču prve stopnje, da na aktivni strani ne more biti nujnega sosporništva, saj nikogar ni mogoče prisiliti k aktivni udeležbi v sporu. Navajata, da je treba ločiti med procesno in materialno legitimacijo, procesna je upravičenje sprožiti nek postopek. Sta etažna lastnika in torej upravičena do predloga, s katerim zahtevata nadomestitev ustreznega soglasja večine. Vrhovno sodišče je v zadevah II Ips 71/2011 in II Ips 13/2012 zavzelo stališče, da etažni lastniki niso nujni sosporniki. Sodišču očitata, da je presojalo njuno stvarno legitimacijo. Opozarjata na pravilno ugotovitev sodišča, da so etažni lastniki l. 2005 v deležu 53,28 % podali soglasje za prodajo hišniškega stanovanja, zato je po njunem mnenju izpolnjen materialni pogoj, da se sme zahtevati nadomestitev soglasja. Navajata, da upravnik lahko zastopa skupnost etažnih lastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev na skupnih delih, vsi ostali pa imajo položaj nasprotnih udeležencev. Predlagata, da sodišče vse etažne lastnike obvesti o postopku in jim da možnost sodelovanja. Menita, da je sklep najmanj preuranjen.

3. Na pritožbo nasprotna udeleženca nista podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Drži trditev pritožnikov, da nikogar ni mogoče prisiliti k aktivni udeležbi v kateremkoli postopku in da je treba ločiti med procesno in materialno (stvarno legitimacijo). Prva pomeni upravičenje zahtevati sodno varstvo (biti stranka v postopku), druga pa pomeni biti stvarno, vsebinsko (meritorno) upravičen do sodnega varstva.

6. Vendar nobeno od navedenih dveh stališč pritožnikoma ne more pomagati. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo, da sama dva kot etažna lastnika po veljavnem pravu nimata pravice zahtevati sodnega varstva, da torej nista procesno legitimirana za predmetni postopek.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 4. odst. 29. čl. Stanovanjskega zakona (SZ-1), po katerem lahko etažni lastniki, ki imajo več od polovice solastniških deležev na skupnih delih, predlagajo, da o poslu (kot je brez dvoma predmetni - sprememba skupnega dela v individualni, glej 2. odst. 29. čl. SZ-1) odloči sodišče v nepravdnem postopku (kadar ni doseženega zahtevanega soglasja vseh etažnih lastnikov). Iz tega jasno in nedvoumno izhaja, da je le nadpolovična lastniška skupina etažnih lastnikov tista, ki je upravičena do vložitve takega predloga, ki je torej z drugimi besedami procesno legitimirana v takem postopku (kar pa ne še pomeni nujno njihove stvarne aktivne legitimacije, tj. da bi bila njihova zahteva utemeljena). Enako oz. s tem skladno določbo vsebuje tudi Zakon o nepravdnem postopku (ZNP-1), in sicer 2. odst. 150. čl., kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje (glej 13. in 14. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ker torej predlagatelja po SZ-1 nista upravičena do vložitve predloga, je sodišče prve stopnje njun predlog pravilno zavrglo in ga ni vsebinsko obravnavalo.

8. Ostale pritožbene navedbe so nepomembne, saj na drugačno presojo ključnega, kar je navedeno zgoraj, ne morejo vplivati oz. izhajajo iz napačnih predpostavk, ki nasprotujejo zgoraj navedenemu (zahteva, da se v postopek pritegne vse etažne lastnike, navedba o doseženem soglasju na zboru etažnih lastnikov, sodna praksa, po kateri etažni lastniki niso nujni sosporniki).

9. Pritožbeni razlogi torej niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 42. čl. ZNP-1 pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 42. čl. ZNP-1 potrdilo.