Appeal dismissed; court upheld administrator's cost approval despite high storage fees for BMW parts.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Višje sodišče se sicer strinja s stališčem, da bi morali biti tudi ti stroški del predračuna stroškov stečajnega postopka, ki ga je sodišče določilo po predlogu upravitelja. Vendar pa samo to še ne pomeni, da zato teh stroškov stečajnemu dolžniku ni treba plačati. So pa bili potrebni.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dalo soglasje k plačilu stroškov stečajnega postopka, navedenih v predlogu z dne 1.3.2021 (p.d. 220), ki je sestavni del izreka tega sklepa in je objavljen hkrati z njim.

2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Stroški iz naslova skladiščenja kontejnerja z rezervnimi deli BMW za obdobje 30 mesecev ter prelaganje rezervnih delov iz dveh v večji kontejner so izredno visoki, dodatna pojasnila upravitelja pa so pavšalna in neutemeljena. Predračun stroškov stečajnega postopka teh stroškov ni vseboval. Upravitelj ni pojasnil, kako je vodil postopek izbire skladišča, navedel je le primerjavo cen z družbo O. d.o.o., pri katerem je cena za skladiščenje 100,00 EUR mesečno (brez DDV), ter pri družbi C., pri katerem je cena najema kontejnerja 3,90 EUR na dan. Predloženi račun pa se nanaša samo na postavko skladiščenja kontejnerja po 160,00 EUR mesečno, medtem ko tržna cena znaša 122,00 EUR mesečno (z DDV), za obdobje 30 mesecev torej 3.660,00 EUR. Pojasnila upravitelja so pomanjkljiva in pavšalna, tržne vrednosti pa pridobljene šele 8.4.2021 v zelo skromnem obsegu. Ključno je, kako je upravitelj izbral najoptimalnejšo rešitev. Ni pojasnil, kako je izbral izvajalca storitve, in ni predložil pogodbe, prav tako se ni opredelil glede postavke prelaganja rezervnih delov. Kupnina za rezervne dele je znašala 7.000,00 EUR brez DDV, priznani stroški pa znašajo kar 5.400,00 EUR brez DDV. Sodišče bi moralo ugotoviti ekonomsko upravičenost stroškov. Sklepa se ne da preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Predlaga, da se upravitelju da soglasje za plačilo stroškov v višini 3.660,00 EUR (100,00 EUR na mesec brez DDV) za skladiščenje.

3. Upravitelj je na pritožbo odgovoril, da so bili rezervni deli skladiščeni v kontejnerju že pred začetkom stečajnega postopka, kar je ostalo do njihove prodaje in upravitelj ni mogel voditi izbire skladišča, premestitev na drugo lokacijo pa bi povzročila še dodatne stroške. Na začetku stečajnega postopka upravitelj niti ni vedel, za koliko bo prodal rezervne dele. Primerljivo tržno ceno je bilo težko najti, gre tako za skladiščenje kot najem kontejnerja. Poleg skladiščenja bi po primerljivih cenah plačal tudi ceno najema kontejnerja 3,9 EUR na dan oziroma 117,00 EUR mesečno (brez DDV. To bi torej skupaj z DDV znašalo 7.942,20 EUR, torej je BRST d.o.o. zaračunal manj. Primerljive tržne cene prelaganja rezervnih delov pa upravitelj niti ni mogel pridobiti. Zaračunano pa je tako skladiščenje kot najem kontejnerja, kar je bilo upravitelju s strani družbe B. d.o.o. tudi predhodno sporočeno. Poskusil je tudi pridobiti dodatne ponudbe, vendar je prejel le dva konkretna odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upravitelj je že v dopolnitvi predloga, na katerega se sklicuje tudi pritožnica, pojasnil, da so bili rezervni deli skladiščeni pri istem ponudniku že pred začetkom stečajnega postopka. Zato je jasno, da upravitelj ni vodil izbire ponudnika, kar je očitno sprejelo tudi sodišče prve stopnje. Višje sodišče se sicer strinja s pritožnico, da je sklep zelo skopo obrazložen. Vendar pa je del sklepa tudi predlog upravitelja, ki ga je le-ta še dodatno pojasnil. Prav tako je sicer res v predloženem računu navedeno le skladiščenje kontejnerja, vendar je upravitelj pojasnil, da je cena vsebovala tudi najem kontejnerja. Zato ni mogoče za primerjavo upoštevati le cene skladiščenja kontejnerja, temveč tudi ceno najema kontejnerja. Glede prelaganja rezervnih delov iz dveh manjših v večji kontejner pritožnica ni navedla ničesar. Vendar pa je bilo delo opravljeno, zato ga je treba tudi plačati. Glede na to, da upravitelj ni uspel pridobiti drugih primerljivih tržnih cen, pa jih tudi ni mogel predložiti. Glede na navedeno se višje sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da stroški ustrezajo običajni višini tovrstnih stroškov. Višje sodišče ugotavlja, da je zato sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo soglasje k plačilu stroškov postopka (357. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP).

6. Višje sodišče se sicer strinja s stališčem, da bi morali biti tudi ti stroški del predračuna stroškov stečajnega postopka, ki ga je sodišče določilo po predlogu upravitelja (primerjaj 356. člen ZFPPIPP). Vendar pa samo to še ne pomeni, da zato teh stroškov stečajnemu dolžniku ni treba plačati. So pa bili potrebni, čeprav so brez DDV znašali 5.400,00 EUR, medtem ko so bili rezervni deli prodani le za 7.000,00 EUR (brez DDV). Stroški pa tudi niso pretirani, na kar kažejo pridobljeni podatki upravitelja o primerljivih tržnih cenah, četudi jih je ta pridobil šele po izdaji spornega računa. Za isto storitev – torej za najem in skladiščenje kontejnerja bi stečajni dolžnik plačal več, kot pa mu je bilo zaračunano s spornim računom. Premeščanje rezervnih delov k drugemu ponudniku skladiščenja in najema kontejnerjev pa bi prav tako povzročilo še dodatne stroške.

7. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.