Supreme Court dismisses review request for vague legal question and lack of causal link argument regarding residence law.

Predlog se zavrže.

[JEDRO]

Izpostavljeno pravno vprašanje ni oblikovano natančno in konkretno, ampak je splošno, saj izhaja iz prav tako splošne trditve, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 1. č člena ZUSDDD. Iz obširne obrazložitve predloga, katerega glavnina je namenjena predstavitvi dejanskih okoliščin predlagateljevega bivanja v Republiki Sloveniji pred odhodom aprila 1994, je tako mogoče razbrati, da se vprašanje nanaša na uporabo prve alineje tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD, ne pa tudi, zakaj naj bi bila razlaga sodišča "zapustitve države zaradi posledic izbrisa" napačna.

Poleg tega je izostala tudi kratka obrazložitev, kako naj bi šlo za predlagateljevo upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije v smislu prve alineje tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD tudi v primeru odsotnosti zaradi drugih okoliščin, ne pa izključno teh, ki so povezane s spremembo njegovega statusa, ko je zaradi izbrisa postal tujec brez dovoljenja za prebivanje v Sloveniji. Vprašanje vzročne zveze torej ni izpostavljeno niti obrazloženo na zahtevani način, prav tako ne s tem povezano zatrjevanje nadaljnje kršitve, to je pravice do njegovega zasebnega življenja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 214-10999/2013-40 z dne 25. 1. 2018 (v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2140-62/2018/2 (1314-05) z dne 30. 5. 2018). Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi ugotovitve, da ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji iz 1. č člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Tožnik je namreč zapustil Slovenijo leta 1994 in se naselil v Beogradu, vendar razlog za to ni bil njegov izbris iz registra stalnega prebivalstva RS v letu 1992. Zaradi tega ni podana njegova upravičena odsotnost iz Slovenije v smislu prve alineje tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD, ki določa, da je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen tudi v primeru, če je odsotnost trajala več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost, ker je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

2. V obrazložitvi pravnomočne sodbe je Upravno sodišče na podlagi izvedenih dokazov potrdilo izpodbijano odločbo. Navedlo je, da dejanske ugotovitve ne omogočajo sklepa, da se tožnik ni mogel zaposliti oziroma pridobivati sredstev za življenje ali prebivati v Sloveniji zaradi protipravnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva (26. 2. 1992), s katerim je bil vpisan v evidenco tujcev. Tožnik, za katerega je bilo na podlagi odločbe SDK z dne 19. 6. 1992 ugotovljeno, da je v Sloveniji ustanovil gospodarsko družbo (d. o. o.), ni izkazal, da med letoma 1992 in 1994 kljub aktivnemu iskanju ni našel dela zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V obdobju od 20. 12. 1993 do 31. 8. 1994 je imel poslovni vizum, ki je veljal kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji (v skladu s takrat veljavnim četrtim odstavkom 8. člena Zakona o tujcih je omogočal tudi neomejeno število potovanj v državo), ni pa razvidno, da ga je neuspešno poskušal podaljšati, kot je trdil, in tudi Slovenijo je zapustil pred potekom njegove veljavnosti, to je aprila 1994. Izguba oziroma nezmožnost zaposlitve zato ni posledica izbrisa, ampak tožnikove odločitve, da zapusti Slovenijo. Poleg tega je tožnik leta 1993 sklenil tudi pogodbo za najem stanovanja za nedoločen čas v Ljubljani, kar izključuje vzročno zvezo med izbrisom in nezmožnostjo bivanja v Sloveniji.

3. Tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) je zoper navedeno sodbo vložil predlog za dopustitev revizije zaradi odgovora na vprašanje, ali je Upravno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da ne izpolnjuje pogoja dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji, kot ga opredeljuje določba 1. č člena ZUSDDD, posledično pa s tem poseglo v njegovo pravico do zasebnega življenja, kot jo opredeljuje določba 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

4. Predlog ni popoln.

5. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, v 367. a členu določa, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotno uporabo prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

6. Iz navedene določbe izhaja, da je revizija kot izredno pravno sredstvo namenjena doseganju navedenih objektivnih ciljev. Temu sledijo tudi določbe 367. b člena ZPP, kjer je med drugim določeno, da mora predlagatelj v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče to vprašanje rešilo nezakonito (četrti odstavek). Če stranka ne ravna po četrtem odstavku tega člena, se predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek).

7. Obravnavani predlog je formalno pomanjkljiv. Izpostavljeno pravno vprašanje namreč ni oblikovano natančno in konkretno, ampak je splošno, saj izhaja iz prav tako splošne trditve, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 1. č člena ZUSDDD. Iz obširne obrazložitve predloga, katerega glavnina je namenjena predstavitvi dejanskih okoliščin predlagateljevega bivanja v Republiki Sloveniji pred odhodom aprila 1994, je tako mogoče razbrati, da se vprašanje nanaša na uporabo prve alineje tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD, ne pa tudi, zakaj naj bi bila razlaga sodišča "zapustitve države zaradi posledic izbrisa" napačna. Trdi sicer, da navedene določbe ni mogoče razlagati in uporabiti tako, da mora izkazati, da je neposredno in izključno zaradi izbrisa ter takoj po njem zapustil Slovenijo, saj z izbrisom sploh ni bil seznanjen in je junija 1992 uspel ustanoviti tudi svoje podjetje, ampak od takrat naprej je bilo priložnosti za delo in bivanje vedno manj. Vendar v sodbi ni stališča, da predlagateljeva zapustitev Slovenije ni bila posledica izbrisa zato, ker države ni zapustil neposredno po tem, ko je izvedel zanj, oziroma da je zapustitev države posledica izbrisa samo, če je do odhoda osebe prišlo neposredno po njem. Poleg tega je izostala tudi kratka obrazložitev, kako naj bi šlo za predlagateljevo upravičeno odsotnost iz Republike Slovenije v smislu prve alineje tretjega odstavka 1. č člena ZUSDDD tudi v primeru odsotnosti zaradi drugih okoliščin, ne pa izključno teh, ki so povezane s spremembo njegovega statusa, ko je zaradi izbrisa postal tujec brez dovoljenja za prebivanje v Sloveniji. Vprašanje vzročne zveze torej ni izpostavljeno niti obrazloženo na zahtevani način, prav tako ne s tem povezano zatrjevanje nadaljnje kršitve, to je pravice do njegovega zasebnega življenja.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrglo (šesti odstavek 367. b člena ZPP).