Court dismisses appeal against compulsory psychiatric detention citing specific danger and lack of less restrictive alternatives.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Namen prisilnega pridržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici je v odvrnitvi nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni lahko povzroči bodisi drugim, bodisi sebi, pa tudi v tem, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je pridržanje odrejeno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom omejilo udeležencu pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov (I. točka izreka) ter sklenilo, da se udeleženca zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike najdalj do vključno 5. 4. 2021 (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka se po pooblaščenki pritožuje udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku 1 , s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da zadržano osebo odpusti z oddelka pod posebnim nadzorom, oziroma podredno, da zadevo vrne v ponoven postopek sodišču prve stopnje. Meni, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Zadržani nikoli ni ogrožal svojega življenja ali življenja drugih, niti ni povzročal hude premoženjske škode sebi ali drugim. Pri tako skrajnem ukrepu, kot je zadržanje na zaprtem oddelku pod posebnim nadzorom, bi se namreč sodišče o obstoju razloga, na katerem je utemeljilo svojo odločitev, moralo prepričati bolj celostno. Ne strinja se, da bi udeleženec brez ustreznega zdravljenja hudo ogrožal svoje zdravje. Z izpodbijanim sklepom sodišče zadržano osebo sili k zdravljenju in k jemanju zdravil, ki imajo številne nezaželene učinke. Udeležencu zdravljenje na zaprtem oddelku pod posebnim nadzorom nikakor ne pomaga oziroma mu škoduje. Izvedensko mnenje je glede elementov ogrožanja splošno in ni konkretizirano. Izvedenka v njem le poudarja obstoj bolezni udeleženca. Pogoj iz prve alineje prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju mora biti konkretna nevarnost, ki kaže na nevarnost za zdravje osebe ali zdravje ali življenje drugih, pri čemer pa izvedensko mnenje in s tem izpodbijani sklep glede slednjega ostaja na ravni hipotetičnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvo sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo ter svojo odločitev utemeljilo z jasnimi in razumnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne.

5. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS). Vendar z Ustavo zagotovljene človekove pravice niso neomejene. Ustava dopušča, zakon pa ureja, kdaj je mogoč odvzem prostosti (drugi odstavek 19. člena Ustave RS) in kdaj je dopusten poseg v pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS). Namen prisilnega pridržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici je v odvrnitvi nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni lahko povzroči bodisi drugim, bodisi sebi, pa tudi v tem, da se odpravijo razlogi, zaradi katerih je pridržanje odrejeno.

6. V 39. členu Zakona o duševnem zdravju 2 so določeni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve, in sicer: - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo, sebi ali drugim; - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; in – če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.

7. Sodišče je na podlagi 61. člena ZDZdr postavilo izvedenko psihiatrične stroke A. A., kot strokovno pomočnico sodišča, saj je lahko sodišče le s pomočjo strokovnega znanja, s katerim samo ne razpolaga, ugotovilo, ali so izpolnjene predpostavke iz citiranega 39. člena ZDZdr.

8. Izvedenka je na podlagi opravljenega kliničnega pregleda udeleženca in njegove zdravstvene dokumentacije podala mnenje, da gre pri udeležencu za akutno poslabšanje prave duševne bolezni z znaki shizofrenije. Udeleženec je bil že trikrat hospitaliziran v psihiatrični bolnici zaradi neopredeljene shizofrenije in sindroma odvisnosti zaradi uživanja kanabinoidov. Pod vplivom znakov bolezni – slušnih halucinacij, fenomena vplivanja in nanašalnih misli, sta njegova presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje hudo moteni. Izvedensko mnenje potrjuje tudi izpovedba udeleženčevega lečečega zdravnika dr. B. B., ki je navedel, da je udeleženec dezorganiziran, psihotičen, nepredvidljiv ter ponavlja nepredvidljiva dejanja.

9. Ni res, da je ugotovitev, da udeleženec ogroža svoje življenje in življenje drugih ter da huje ogroža svoje zdravje in zdravje drugih zgolj hipotetična. Udeleženec je grozil in napadel mimoidoče, policiste, reševalce; na oddelku je pljunil v osebje in mu nakazoval fizične grožnje, na tla je vrgel terapevtski material in udarjal z glavo v šipo. Udeleženec ni zmožen kontrole svojega vedenja. Sam izpove, da je dvema otrokoma brez razloga pljunil v obraz, zaradi česar je zelo nesrečen. Poleg navedenega bi odtegnitev zdravljenja povzročila kronificiranje bolezni z upadom možganskega funkcioniranja, zaradi česar bi bil udeleženec trajno invalidiziran.

10. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo obrazložilo, zakaj milejša oblika zdravljenja pri udeležencu ne bi bila učinkovita. Udeleženec namreč zaradi svoje nekritičnosti pri milejših oblikah zdravljenja ne bi bil sposoben sodelovati in bi zdravljenje takoj prekinil, kar pa bi vodilo do poslabšanja njegove bolezni. Da je udeleženec do svojega stanja (bolezni in zdravljenja) popolnoma nekritičen, izhaja iz njegovega zaslišanja, ko zanika bolezen hkrati pa meni, da njegovo bolezen lahko pozdravi sonce, nenazadnje pa tudi iz pritožbenih navedb, ko navaja, da mu zdravljenje škoduje.

11. Ker so torej podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom v skladu s 53. členom v zvezi z 39. členom ZDZdr, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

1 V nadaljevanju ZPP.

2 V nadaljevanju ZDZdr.