Appeal allowed; mandatory outpatient treatment duration expired two years after first assessment, not last visit.

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki je bil izrečen storilcu A. A. s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani IV K 3906/2017 dne 13. 2. 2018,

ustavi.

II. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo stroški pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in izdatki storilca ter potrebni izdatki in nagrada postavljenega zagovornika proračun.

[JEDRO]

Dveletni zakonski rok za trajanje izrečenega varnostnega ukrepa iz tretjega odstavka 70.b člena KZ-1 je potekel dne 20. 11. 2020, saj se je dejansko izvrševanje varnostnega ukrepa pričelo s prvim pregledom pri dr. B. B. dne 20. 11. 2018. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da se je zdravljenje dejansko izvajalo v decembru 2018, marcu 2019 in aprilu 2019, pojem "redno" dejansko izvrševanje, ki ga uporablja sodišče prve stopnje, pa ne more biti predmet proste presoje sodišča, saj ga veže zakonski maksimum izvrševanja varnostnega ukrepa iz tretjega odstavka 70.b člena KZ-1, tega pa sodišče ne more podaljševati ob vsakokratni ugotovitvi nerednega izvrševanja ukrepa. Povedano drugače, če sodni nadzor nad izvrševanjem varnostnega ukrepa ni učinkovit, tudi če gre (le) za varnostni ukrep obveznega zdravljenja na prostosti, ne more nositi arbitrarnih odločitev sodišča glede podaljšanja trajanja ukrepa storilec, ki spada poleg vsega še v posebej ranljivo skupino oseb.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zoper storilca protipravnega dejanja A. A. odločilo, da se izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, izrečenega s sklepom IV K 3906/2017 z dne 13. 2. 2018, pravnomočnim 15. 3. 2018, nadaljuje. Sodišče prve stopnje je storilca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka ter naložilo plačilo stroškov zagovornika proračunu.

2. Zoper sklep je vložil pritožbo storilčev zagovornik iz "vseh pritožbenih razlogov", predvsem zaradi „napačne uporabe materialnega prava“ in predlagal, da se izpodbijani sklep spremeni.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po določbi tretjega odstavka 70.b člena KZ-1 varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti traja najdalj dve leti. Navedena zakonska določba časovno omejuje trajanje tega varnostnega ukrepa, njegovo dejansko trajanje pa je odvisno od uspešnosti zdravljenja storilca, obenem pa nalaga sodišču, da že po preteku šestih mesecev izvrševanje varnostnega ukrepa po uradni dolžnosti preizkusi in odloči o tem, ali je obvezno zdravljenje na prostosti še potrebno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je izrečeni varnostni ukrep začel dejansko izvrševati 20. 11. 2018 (3. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), ko je storilca prvič pregledala izvenbolnišnična psihiatrinja dr. B. B., nato pa je storilec pri zdravljenju sodeloval dokaj neredno in po 17. 4. 2019 sodelovanje povsem opustil (9. točka izpodbijanega sklepa).

5. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je Okrajno sodišče v Ljubljani v skladu z določbo 496. člena ZKP opravilo prvi preizkus potrebnosti izrečenega varnostnega ukrepa, ki je postal pravnomočen 15. 3. 2018, dne 12. 10. 2018 in po ugotovitvi, da se storilec A. A. na prvo vabilo psihiatrinje B. B. za dne 1. 8. 2018 ni odzval, da pa se je pripravljen zdraviti, kar je povedal na seji, istega dne izdalo sklep, da se izvrševanje varnostnega ukrepa nadaljuje. Naslednje preizkuse potrebnosti nadaljevanja izvrševanja varnostnega ukrepa je sodišče prve stopnje opravilo dne 9. 9. 2019, to je skoraj leto po prvem, nato 13. 1. 2020 in nazadnje 9. 4. 2021.

6. Pred izdajo izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje pridobilo psihiatrično izvedensko mnenje sodnega izvedenca C. C. z dne 26. 1. 2021, ki je na podlagi psihiatrične zdravstvene dokumentacije in pregleda storilca A. A. podal mnenje, da je pri njem opaziti izrazito poenostavljanje in neuvidevnost do duševne motnje, to je bipolarne afektivne motnje (BAM) in odklanjanje psihofarmakološke terapije ter da je pri storilcu pred obravnavanim dogodkom prišlo do izbruha simptomatike manične epizode BAM s psihotičnimi simptomi in da je po končanem bolnišničnem psihiatričnem zdravljenju storilec dosegel remisijo, v kateri je še sedaj. Storilec je zadnji pregled pri lečeči psihiatrinji opravil 17. 4. 2019, na ostala vabila v ambulanto pa se ni odzval. Prenehal je tudi z jemanjem zdravil, za katera je prepričan, da jih ne potrebuje, ker mu ta lahko škodujejo. Izvedenec je še dodal, da obstaja, glede na naravo same BAM, latentna nevarnost, da bi lahko kadarkoli prišlo do relapsa psihotične bolezni z vsemi posledicami, čeprav je storilec A. A. trenutno brez težav. Izvedenec je zaključil, da je treba podaljšati ukrep obveznega ambulantnega psihiatričnega zdravljenja, vsaj za obdobje enega leta, kljub dejstvu, da odklanja terapijo. Z dopisom z dne 8. 3. 2021 je izvedenec dodatno še pojasnil, da lahko v primeru relapsa manične faze BAM-I pride do podobnih kaznivih dejanj kot ob obravnavanem dogodku in povzročitve hujših telesnih poškodb z nepredvidljivimi posledicami, čeprav je verjetnost tega majhna.

7. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu v 9. točki opredelilo do zagovornikovih navedb glede poteka dveletnega zakonskega roka iz tretjega odstavka 70.b člena KZ-1 in pravilno ugotovilo, da storilec k izvrševanju predmetnega ukrepa ni pristopil vse do 20. 11. 2018, ko se je udeležil prvega pregleda pri dr. B. B. Napačno pa je stališče sodišča prve stopnje, da se navedeni rok šteje od dejanskega rednega storilčevega izvrševanja varnostnega ukrepa, zaradi česar je šteti, da obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti še ne traja dve leti, saj je storilec pri zdravljenju pri Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo sodeloval dokaj neredno in ga po 17. 4. 2019 povsem opustil.

8. Izrek ukrepa obveznega zdravljena na prostosti pomeni hud poseg v pravico storilca do svobodnega odločanja o samem sebi, pravico do nedotakljivosti duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS), ki zagotavlja tako pravico do zdravljenja kot tudi pravico do odklonitve zdravljenja. Prav zaradi navedenega lahko zdravljenje na prostosti traja le toliko časa, kolikor je potrebno in kolikor obstaja nevarnost ponavljanja hujših kaznivih dejanj, vendar največ dve leti od začetka dejanskega izvrševanja varnostnega ukrepa. Res se je storilec zadnjega pregleda udeležil 17. 4. 2019, vsega skupaj pa se jih je udeležil pet (tudi dne 20. 11. 2018, 18. 12. 2018, 8. 3. 2019 in 28. 3. 2019), sodišče prve stopnje pa ga je s sklepom z dne 13. 1. 2020 opozorilo, da mora redno obiskovati preglede, na katere je naročen, vendar pa sodišču določba tretjega odstavka 70.b člena KZ-1 narekuje obvezno preverjanje potrebnosti izvrševanja varnostnega ukrepa na vsakih šest mesecev od pravnomočnosti sklepa, s katerim je sodišče izreklo varnostni ukrep, česar pa sodišče prve stopnje ni udejanilo.

9. Tako se izkaže za utemeljeno zagovornikova pritožbena navedba, da je dveletni zakonski rok za trajanje izrečenega varnostnega ukrepa iz tretjega odstavka 70.b člena KZ-1 potekel dne 20. 11. 2020, saj se je dejansko izvrševanje varnostnega ukrepa pričelo s prvim pregledom pri dr. B. B. dne 20. 11. 2018. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da se je zdravljenje dejansko izvajalo v decembru 2018, marcu 2019 in aprilu 2019, pojem „redno“ dejansko izvrševanje, ki ga uporablja sodišče prve stopnje, pa ne more biti predmet proste presoje sodišča, saj ga veže zakonski maksimum izvrševanja varnostnega ukrepa iz tretjega odstavka 70.b člena KZ-1, tega pa sodišče ne more podaljševati ob vsakokratni ugotovitvi nerednega izvrševanja ukrepa. Povedano drugače, če sodni nadzor nad izvrševanjem varnostnega ukrepa ni učinkovit, tudi če gre (le) za varnostni ukrep obveznega zdravljenja na prostosti, ne more nositi arbitrarnih odločitev sodišča glede podaljšanja trajanja ukrepa storilec, ki spada poleg vsega še v posebej ranljivo skupino oseb.

10. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje ustavilo izvrševanje varnostnega ukrepa kot je razvidno iz I. točke izreka in na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da bremenijo stroški postopka, potrebni izdatki storilca ter potrebni izdatki in nagrada postavljenega zagovornika proračun.