Supreme Court rejects appeal request against enforcement order regarding disputed business cooperation agreement and interest calculation.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Predlog se zavrne.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 3286/2017 z dne 20. 1. 2017 v prvem odstavku izreka za znesek 221.265,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2017 dalje do plačila in v tretjem odstavku izreka (I. točka izreka), v preostalem delu je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo v prvem odstavku izreka za zakonske zamudne obresti od zneska 221.265,00 EUR za čas od 13. 1. 2017 do 15. 1. 2017 in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

3. Toženec se v dveh predlogih za dopustitev revizije, ki ju Vrhovno sodišče obravnava kot enoten predlog za dopustitev revizije, zavzema, da je bila med pravdnima strankama sklenjena vrsta pogodbe o poslovnem sodelovanju in ne „klasična“ posojilna pogodba, zato mu finančnih sredstev za plačilo ½ nepremičnin ni treba vrniti tožnici. Nadalje trdi, da terjatev še ni zapadla. Zatrjuje tudi kršitve 2. člena, 213. člena in prvega odstavka 180. člena ter 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter 14., 22. in 23.

člena Ustave. Predlaga dopustitev revizije glede vprašanj, (1) ali je pravilno materialnopravno naziranje sodišč prve in druge stopnje, da so prava materialna podlaga za presojo v tej zadevi določbe o posojilni pogodbi po 569. členu Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ (in naslednjih), ko je podano dejansko stanje ustnega dogovora med pravdnima strankama, da bosta skupaj kupili nepremičnini z lastništvom vsaka do ½, pri čemer bo ena stranka zagotovila celotna finančna sredstva za nakup nepremičnin, druga pa poskrbela za poslovno priložnost in za izvedbo posla in za povečano investicijsko vrednost naložbe s pridobitvijo gradbenega dovoljenja, potem pa si bosta prihodke enakovredno delili na pol, po pridobitvi prihodkov iz kupljene nepremičnine, pa bo toženec začel tožnici vračati finančni del investicije za nakup deleža do ½ v lasti toženca; (2) ali bi bila podana enaka materialnopravna podlaga glede vrste pogodbenega razmerja, če bi iz dejanskega stanja izhajalo, da je bil del dogovora med pravdnima strankama, da bo ena stranka zagotovila celotna finančna sredstva, druga pa poskrbela za poslovno priložnost in za izvedbo posla in poskrbela za povečano investicijsko vrednost naložbe, potem pa si bosta prihodke enakovredno delili na pol, brez da bi toženec moral vračati denarna sredstva za financiranje njegovega ½ deleža nepremičnine (saj je bilo to vprašanje med pravdnima strankama sporno); (3) kdaj se glede na okoliščine konkretnega primera šteje, da je terjatev zapadla, če med strankama ni bilo določenega roka za vračilo posojila in če je bil dogovor o plačilu vezan na čas pridobitve prihodkov iz dogovorjenega posla, ti pa še niso nastali; (4) ali sme iz razlogov bojazni za nevračilo posojila upnik brez predhodnega poziva predčasno zahtevati vračilo dolga v izvršilnem postopku in ali terjatev lahko šteje za zapadlo ob vložitvi predloga za izvršbo, če je zahteva za vračilo posojila podana z vložitvijo predloga za izvršbo pred dogovorjenim rokom ali če rok ni bil dogovorjen, glede na materialnopravno določbo iz drugega odstavka 574.

člena OZ, ki določa, da v primerih, ko rok med strankama posojilne pogodbe ni določen, terjatev ne more zapasti prej kot v dveh mesecih po pozivu upnika k vračilu posojila; in (5) ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka s tem, (a) da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, saj je z izrekom sodbe odločeno o dolžnosti vračila zapadlega posojila, iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da gre za pogodbo o sodelovanju na investicijskem projektu, ki še ni zaključen (nesklepčnost tožbenega zahtevka); (b) da tožbeni zahtevek ni konkretiziran in ni izvršljiv, saj se glasi na ohranitev sklepa o izvršbi v veljavi, ne pa dolžnost plačila zneska, ki ga zahteva upnik; (c) da je sodišče samo širilo besedilo izreka sodbe s tem, ko je besedilu tožbenega zahtevka dodalo besedilo “v prvem odstavku izreka za znesek 221.265,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi“ in s tem konkretiziralo zahtevek z zneskom, ki ga tožnik ni navedel, s čimer je prekoračilo načelo pravdnega postopka, da odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov; (č) ko tožencu ni dopustilo izvedbe dokazov za ugotovitev dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev v pravdnem postopku o naravi pogodbenega razmerja zaradi dogovora o sodelovanju in zaradi obstoja soglasja volj pri sklenitvi najemne pogodbe št. 24042016/1 z dne 3. 6. 2016, s katero se zatrjuje priznanje dolga toženca do tožnice.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani, zato je Vrhovno sodišče toženčev predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

6. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).