Appeal dismissed for late new evidence and failure to submit required installment payment data.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Ker tožena stranka tudi po pozivu ni posredovala zahtevanih podatkov in izjav (kar pritožbeno ni izpodbijano), je sodišče prve stopnje njen predlog za obročno plačilo sodne takse pravilno zavrglo (peti odstavek 108. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 12. člena ZST-1).

Trditve, da je v drugih postopkih dosegla obročno plačilo sodne takse, je tožena stranka prvič navedla šele v pritožbi. Ker obenem ni pojasnila, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla navesti že v predlogu za obročno plačilo sodne takse, gre za nedovoljene pritožbene novote, ki jih višje sodišče ni smelo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Višje sodišče zgolj pripominja, da tudi če je bilo toženi stranki v drugih postopkih omogočeno obročno plačilo sodne takse, to ne povzroči samodejnega obročnega plačila sodne takse v obravnavanem postopku (kot to zmotno meni pritožnica), saj se je v vmesnem času njeno premoženjsko, finančno ali likvidnostno stanje lahko že spremenilo (izboljšalo) do te mere, da do obročnega plačila sodne takse ne bi bila več upravičena (da temu ni bilo tako, pa tožena stranka ni niti zatrjevala, še manj dokazala).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožene stranke za obročno plačilo sodne takse za pritožbeni postopek.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka, brez izrecne navedbe zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je smiselno predlagala, da ji omogoči obročno plačilo sodne takse. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka je dne 13. 7. 2020 vložila predlog za obročno plačilo sodne takse za pritožbeni postopek. Ker ta ni vseboval podatkov in izjav, predpisanih v drugem odstavku 12. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu s pravili o nepopolnih vlogah (tretji odstavek 12. člena ZST-1) in toženo stranko dne 3. 9. 2020 s sklepom pozvalo, naj v roku 8 dni dopolni predlog za obročno plačilo sodne takse, kot to določata 12. in 12.b člen ZST-1. Tožena stranka je bila v sklepu opozorjena, da bo sodišče predlog zavrglo, če ga v roku ne bo dopolnila.

5. Iz obvestila o opravljeni vročitvi (vročilnice), pripete k listovni številki 96 spisa, je razvidno, da je vročevalec poskušal toženi stranki pozivni sklep vročiti 8. 9. 2020. Ker ga tistega dne ni mogel nikomur izročiti, je toženi stranki v hišnem predalčniku pustil obvestilo o prispelem pismu. Tožena stranka v roku 15 dni, v katerem bi lahko pisanje prevzela na pošti, tega ni storila. Vročitev se je zato skladno s četrtim odstavkom 142. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) štela za opravljeno po poteku tega roka, tj. dne 23. 9. 2020. Gre za t. i. vročitev s fikcijo. Takšna vročitev pa ima enake učinke kot dejanska vročitev, zaradi česar tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da ji pozivni sklep ni bil vročen. Ker tožena stranka tudi po pozivu ni posredovala zahtevanih podatkov in izjav (kar pritožbeno ni izpodbijano), je sodišče prve stopnje njen predlog za obročno plačilo sodne takse pravilno zavrglo (peti odstavek 108. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 12. člena ZST-1).

6. Trditve, da je v drugih postopkih dosegla obročno plačilo sodne takse, je tožena stranka prvič navedla šele v pritožbi. Ker obenem ni pojasnila, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla navesti že v predlogu za obročno plačilo sodne takse, gre za nedovoljene pritožbene novote, ki jih višje sodišče ni smelo upoštevati (prvi odstavek 337. člen v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Višje sodišče zgolj pripominja, da tudi če je bilo toženi stranki v drugih postopkih omogočeno obročno plačilo sodne takse, to ne povzroči samodejnega obročnega plačila sodne takse v obravnavanem postopku (kot to zmotno meni pritožnica), saj se je v vmesnem času njeno premoženjsko, finančno ali likvidnostno stanje lahko že spremenilo (izboljšalo) do te mere, da do obročnega plačila sodne takse ne bi bila več upravičena (da temu ni bilo tako, pa tožena stranka ni niti zatrjevala, še manj dokazala).

7. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče pri uradnem preizkusu sklepa tudi ni zasledilo nobene od kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).