Court dismisses appeal regarding admissibility of urgent witness interrogations without defense counsel presence.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Po prvem odstavku 166. člena ZKP je pogoj za opravo nujnih posameznih preiskovalnih dejanj, da gre za takšna dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati. Nevarnost odlašanja je podana, kadar obstaja verjetnost, da določenega preiskovalnega dejanja med kazenskim postopkom ne bo več mogoče opraviti. Ker gre za izjemo od pravila, da se procesno veljavni dokazi zbirajo šele po izdaji sklepa o preiskavi, je treba to izjemo razlagati ozko. V zapisniku o nujnem preiskovalnem dejanju mora biti navedeno, katere so tiste okoliščine, ki so narekovale opravo preiskovalnega dejanja pred izdajo sklepa o preiskavi.

ZKP v primeru kršitve določbe prvega odstavka 166. člena ne določa, da sodišče odločbe ne sme opreti na dokaze, ki so bili izvedeni kot nujna preiskovalna dejanja, zato takšni dokazi ne predstavljajo nedovoljenih dokazov in se iz spisa ne izločajo. Posledično se morebitna kršitev te zakonske določbe, ki sicer predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ne more uveljavljati, niti se ne presoja v okviru instituta izločitve dokazov.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Krškem je z uvodoma navedenim sklepom predlog zagovornika obtoženega A. A. za izločitev dokazov (zapisnikov o zaslišanju prič B. B. in C. C.) zavrnilo kot neutemeljenega.

2. Zoper sklep se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in „kršitve določb Zakona o kazenskem postopku“. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb ter preučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

5. Pritožnik, enako kot v predlogu za izločitev dokazov, zatrjuje, da se zaslišanje prič B. B. in Č. Č. ne bi smelo opraviti kot nujno preiskovalno dejanje po prvem odstavku 166. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), saj po njegovi oceni naj ne bi šlo za dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati. Pritožba sicer pritrjuje zaključkom izpodbijanega sklepa, da bi bili priči sčasoma nedosegljivi našim organom, in dokaza z njunim zaslišanjem ne bi bilo več mogoče opraviti, hkrati pa izpostavlja, da sta bili priči vrnjeni Republiki Hrvaški šele v roku 24 ur, zato bi se njuno zaslišanje lahko opravilo neposredno po zaslišanju obdolženca, posledično pa bi bil na zaslišanju prič navzoč tudi zagovornik. S takšnim postopanjem bi imel obdolženec pri obrambi svojih pravic, ki obsega tudi aktivno in kvalificirano spremljanje izvajanja dokazov (zasliševanja prič s postavljanjem relevantnih vprašanj), zagotovljeno strokovno pomoč zagovornika, ki bi s podrobnejšimi vprašanji pričam glede ravnanja obtoženca, potrdil njegov zagovor, da se je na parkirišču, na katerem je v svoje vozilo prevzel tujce, znašel po naključju, da tujcem ni dajal „znaka z roko“, naj pridejo k vozilu, ampak so prišli na poziv Iračana, ki je obtoženca prvotno nagovoril pri gostinskem lokalu in je bil kasneje tudi njegov sopotnik v vozilu. Obdolženec sam pa pričama ni bil sposoben postavljati relevantnih vprašanj ter braniti svojih pravic in interesov.

6. Po prvem odstavku 166. člena ZKP 1 je pogoj za opravo nujnih posameznih preiskovalnih dejanj, da gre za takšna dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati. Nevarnost odlašanja je podana, kadar obstaja verjetnost, da določenega preiskovalnega dejanja med kazenskim postopkom ne bo več mogoče opraviti. Ker gre za izjemo od pravila, da se procesno veljavni dokazi zbirajo šele po izdaji sklepa o preiskavi, je treba to izjemo razlagati ozko. V zapisniku o nujnem preiskovalnem dejanju mora biti navedeno, katere so tiste okoliščine, ki so narekovale opravo preiskovalnega dejanja pred izdajo sklepa o preiskavi. 2

7. Sodišče druge stopnje na podlagi obrazložitve sklepa in podatkov spisa ugotavlja, da je bila obtožencu dne 9. 12. 2020 ob 6.52 uri odvzeta prostost, dne 10. 12. 2020 pa je (na pobudo policije) državni tožilec preiskovalnemu sodniku podal obrazložen predlog, da naj se opravi nujno preiskovalno dejanje zaslišanja prič (tujcev) B. B. in Č. Č. Tujca sta bila pred preiskovalno sodnico, v navzočnosti obtoženca (takrat osumljenca), zaslišana istega dne in sicer od 15.02 do 15.44 ure, ob 16.10 uri pa je bil v prisotnosti zagovornika postavljenega po uradni dolžnosti zaslišan še obtoženec. Iz zapisnikov o zaslišanju tujcev je razvidno, da je preiskovalna sodnica ugotovila, da je predlog državnega tožilca za opravo nujnih preiskovalnih dejanj utemeljen, saj sta priči državljana Bangladeša, ki sta v Slovenijo prišla ilegalno, zaradi česar obstaja realna možnost, da v nadaljnjem postopku njunega zaslišanja ne bo mogoče izvesti, to pa bi predstavljalo oviro za uspešnost postopka (list. št. 14-16 in 17-19).

8. ZKP v drugem odstavku 18. člena določa, da sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

9. ZKP v primeru kršitve določbe prvega odstavka 166. člena ne določa, da sodišče odločbe ne sme opreti na dokaze, ki so bili izvedeni kot nujna preiskovalna dejanja, zato takšni dokazi ne predstavljajo nedovoljenih dokazov in se iz spisa ne izločajo. Posledično se morebitna kršitev te zakonske določbe, ki sicer predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ne more uveljavljati, niti se ne presoja v okviru instituta izločitve dokazov, ter je pritožbeno zavzemanje za izločitev zapisnikov o zaslišanju tujcev, ker po oceni zagovornika za opravo nujnih preiskovalnih dejanj naj ne bi bil izpolnjen pogoj „nevarnosti odlašanja“, že iz teh razlogov neutemeljeno.

10. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu opredelilo (tudi) do pravilnosti ocene preiskovalne sodnice o izpolnjenosti pogojev za opravo nujnih preiskovalnih dejanj, zato se pritožbeno sodišče v nadaljevanju v bistvenem opredeljuje tudi do tosmernih pritožbenih očitkov.

11. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je policija priči v Republiko Hrvaško vrnila šele naslednjega dne zjutraj, in ni bilo nikakršnih ovir za njuno zaslišanje za obtožencem, sodišče druge stopnje izpostavlja, da so bili za presojo preiskovalne sodnice, ali so izkazane okoliščine, ki potrjujejo nevarnost odlašanja, ključni podatki s katerimi je razpolagala ob prejemu predloga državnega tožilca za opravo nujnih preiskovalnih dejanj. Iz podatkov spisa je razvidno, da niti iz pobude policije niti iz predloga državnega tožilca ni bilo razvidno, kdaj bosta tujca B. B. in Č. Č. vrnjena v Republiko Hrvaško, temveč so bile v predlogu državnega tožilca opisane zgolj okoliščine, da sta državljana, ki sta ilegalno vstopila v našo državo, da sta namenjena v Italijo in sta brez dokumentov. Preiskovalna sodnica torej s podatki o času vrnitve tujcev v Republiko Hrvaško ni bila seznanjena, glede na v predlogu in s podatki spisa izkazane že navedene podatke o tujcih, pa je, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje (točka 9 sklepa), utemeljeno ocenila, da obstaja verjetnost, da predlaganega preiskovalnega dejanja med kazenskim postopkom ne bo več mogoče opraviti („nevarnost odlašanja“) in da so pogoji za opravo nujnih preiskovalnih dejanj izpolnjeni. Neprepričljivost pritožbenih navedb zagovornika pa še dodatno potrjuje dejstvo, da je pobudo za opravo nujnega preiskovalnega dejanja dala prav policija, ki so ji bile časovne okoliščine vrnitve tujcev v Republiko Hrvaško nedvomno znane.

12. Kot je bilo že pojasnjeno, sta bila tujca zaslišana v navzočnost obtoženca, iz zapisnikov o njunem zaslišanju je razvidno, da je bil obtoženec pred zaslišanjem prič izrecno poučen o pravici do takojšnje pravne pomoči zagovornika po lastni izbiri, ki je ni izkoristil, da mu je sodni tolmač izpovedbi prič prevajal v materni jezik, bilo pa mu je tudi omogočeno, da je pričama postavljal vprašanja in dajal pripombe na zapisnik. V zvezi z izpovedbo priče B. B. je obtoženec pripomnil, da „ko sem bil jaz na parkirišču, je prišel eden od teh ljudi in je govoril v turškem jeziku“, kar po oceni pritožbenega sodišča potrjuje, da je vsebino izpovedb tujcev razumel, zapisnika o zaslišanju prič pa je tudi brez pripomb podpisal kot točna.

13. Pritožnik neuspešno zatrjuje, da obtoženec kot tuj državljan in prava neuka stranka, pričama brez strokovne pomoči zagovornika ni bil sposoben postavljati relevantnih vprašanj ter braniti svojih pravic in interesov. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno izpostavilo ustaljeno stališče sodne prakse, da nujno preiskovalno dejanje po prvem odstavku 166. člena ZKP ne terja obvezne navzočnosti zagovornika, saj se obvezna formalna obramba razteza samo na zaslišanje obdolženca, ne pa tudi prič 3 . Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom izpodbijanega sklepa, da z nenavzočnostjo zagovornika na zaslišanju prič B. B. in Č. Č. obtožencu ni bila kršena pravica do obrambe, kot to zatrjuje pritožba, in zapisnika o njunem zaslišanju ne predstavljata nezakonitih dokazov, ki bi ju bilo potrebo izločiti iz spisa. Bistveno je, da so bila v nadaljevanju postopka pravila o obvezni obrambi v celoti upoštevana, saj je bil skladno z drugim odstavkom 70. člena ZKP v zvezi z 204.a členom ZKP zagovornik pri zaslišanju obtoženca navzoč (točka 10 sklepa).

14. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Preiskovalni sodnik pristojnega sodišča lahko opravi pred izdajo sklepa o preiskavi posamezna preiskovalna dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati, vendar mora o vsem tem, kar je storil, obvestiti državnega tožilca.

2 Horvat, Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 382-383, tč. 2 in 7

3 Sodbe Vrhovnega sodišča RS XI Ips 63367/2011 z dne 26. 1. 2012, XI Ips 62052/2012 z dne 17. 1. 2012, XI Ips 20349/2018 z dne 7. 6. 2018