Administrative court dismisses appeal against free legal aid denial due to exceeding asset threshold.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Glede na ugotovljeno vrednost premoženja, s katerim razpolaga tožnica, je tožena stranka tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP, zato je utemeljeno zavrnila njeno prošnjo za dodelitev BPP. Vrednost tožničinih nepremičnin, ki jim tožnica ne oporeka in tudi niso predmet sodnega postopka, v zvezi s katerim je tožnica zaprosila za dodelitev BPP, znaša 26.140,50 EUR, v teh nepremičninah pa tožnica ne prebiva, pri tem pa ne gre za zemljišča, ki dajejo dohodek. Takšna nesporna vrednost tožničinih nepremičnin presega zakonsko določeno mejno vrednost premoženja (19.304,64 EUR).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, št. Bpp 6/2020 z dne 16. 6. 2020, odločila, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) prosilke A.A., v tem upravnem sporu tožnice, kot neutemeljena zavrne. V obrazložitvi svoje odločitve je navedla, da je prosilka 3. 1. 2020 vložila prošnjo za dodelitev BPP zaradi postopka, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. P .../2019. Tožena stranka je v postopku dodelitve BPP na podlagi 13. in 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi s 27. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) ter določili Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) ugotavljala materialni položaj tožnice. Iz uradnih evidenc je pridobila podatek, da je tožnica lastnica parcele št. 1, k. o. Š., ki predstavlja kmetijsko in gozdno zemljišče, v vrednosti 7.160,00 EUR, parcele št. 2, k. o. Š., ki predstavlja kmetijsko zemljišče, v ocenjeni vrednosti 5.268,00 EUR, parcele št. 3, k. o. A., ki prav tako predstavlja kmetijsko zemljišče, v ocenjeni vrednosti 4.025,00 EUR, parcele št. 4, na kateri se nahaja hiša, kjer prosilka prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, zato se vrednost te nepremičnine ne upošteva kot premoženje, parcele št. 5, stavbnega zemljišča, na katerem stojita dve kmetijski stavbi, v vrednosti 766,00 EUR za prosilkin delež, parcele št. 6, kmetijskega zemljišča v vrednosti 9.687,50 EUR za prosilkin delež in parcele št. 7, v vrednosti 3.984,00 EUR za prosilkin delež. Tako znaša ugotovljena upoštevana vrednost nepremičnega premoženja v lasti in solasti prosilke skupaj 30.890,50 EUR, s čimer presega z zakonom določen premoženjski cenzus. Tožena stranka je iz navedenih razlogov prošnjo tožnice kot neutemeljeno zavrnila, ne da bi ugotavljala izpolnjevanje objektivnega pogoja za dodelitev BPP.

2. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka, pri tem pa zatrjuje tudi kršitve z ustavo zagotovljenih človekovih pravic.

3. Tožnica v tožbi navaja, da tožena stranka nepravilno ocenjuje, da tožnica subjektivnega kriterija za dodelitev BPP ne izpolnjuje, ker ne drži, da vrednost nepremičnega premoženja v lasti in solasti tožnice presega z zakonom določen cenzus. Tožena stranka je namreč pri presoji subjektivnega kriterija neutemeljeno upoštevala nepremičnine parc. št. 7, 4 in 5, vse k. o. Š.. Gre za zemljišča, ki so predmet spora v pravdni zadevi opr. št. P .../2019, kar izhaja tudi iz zamudne sodbe Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P .../2019 z dne 29. 11. 2019, po ustavljeni sodni praksi pa navedene nepremičnine predstavljajo premoženje, ki ga tožena stranka pri odločanju ne bi smela upoštevati. Tožnica še opozarja, da iz navedene zamudne sodbe izhaja, da je B.B. na podlagi pridobitnega načina gradnje na tujem postal do celote lastnik navedenih nepremičnin.

4. Po tožbenem stališču so bile tožnici z zavrnitvijo prošnje za BPP odvzete njene temeljne človekove pravice, med drugimi ustavna pravica do sodnega varstva in pritožbe. Izid navedenega pravdnega postopka je zanjo nedvomno življenjskega pomena, kot prava neuka oseba pa sama predloga za vrnitev v prejšnje stanje, odgovora na tožbo in pritožbe ne more vložiti. Zato je kršeno tudi načelo pravne in socialne države.

5. Tožnica sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi ter tožničini prošnji ugodi in ji odobri BPP v zaprošeni obliki, toženi stranki pa naloži povrnitev tožničinih stroškov tega postopka. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožnice in branje listinskih dokazov (izpodbijane odločbe in navedene zamudne sodbe).

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. V predmetni zadevi je sporno, ali je tožena stranka pravilno in zakonito zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev BPP, pri čemer je ugotovila, da zaradi lastništva in solastništva več nepremičnin ne izpolnjuje subjektivnega pogoja za dodelitev BPP. Takšnemu stališču tožene stranke tožnica tožbeno oporeka.

9. Za odobritev BPP mora prosilec izpolnjevati pogoje, ki jih določa ZBPP. Med drugim mora izpolnjevati tudi subjektivni oziroma finančni pogoj, ki se ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca in njegovih družinskih članov. Po določbi drugega odstavka 14. člena ZBPP se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. V skladu s tem določilom ZBPP je tožena stranka navedla pravilno pravno podlago dveh zakonov, ki urejata navedeno materijo, in sicer ZSVarPre in ZUPJS. V skladu z določbo 27. člena ZSVarPre se BPP, ne glede na izpolnjevanje ostalih pogojev, ne dodeli, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oz. premoženje, ki se upošteva po ZSVarPre, ter katerega vrednost dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, to je 19.304,64 EUR. To pomeni, da prosilec v nobenem primeru ni upravičen do BPP, če ima premoženje ali prihranke, ki presegajo navedeno vrednost.

10. Zakonodajalec je torej finančni kriterij upravičenja do BPP omejil z višino prihrankov oziroma premoženja. Na navedeni cenzus sta pri odločanju o dodelitvi BPP vezana tako organ za BPP kot tudi sodišče. Tožena stranka je tako v skladu s prej navedenimi določili ugotavljala premoženjsko stanje tožnice, za katero je ugotovila, da živi v gospodinjstvu sama, svojo odločitev pa je oprla na uradne podatke. Gre za podatke zemljiške knjige in Geodetske uprave Republike Slovenije o (so)lastništvu nepremičnin in vrednosti teh nepremičnin, ki med strankama niso sporni. Tožena stranka je na podlagi 1. točke prvega odstavka 17. člena ZUPJS v zvezi s 1. točko prvega odstavka 18. člena ZUPJS, več nepremičnin štela v tožničino premoženje. Tožnica v tožbi tem ugotovitvam, razen v delu treh parcel, ne oporeka, kot rečeno pa so ti podatki razvidni iz uradnih evidenc navedenih državnih organov.

11. Glede na ugotovljeno vrednost premoženja, s katerim razpolaga tožnica, je tožena stranka tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP, zato je utemeljeno zavrnila njeno prošnjo za dodelitev BPP. Vrednost tožničinih nepremičnin, ki jim tožnica ne oporeka in tudi niso predmet sodnega postopka, v zvezi s katerim je tožnica zaprosila za dodelitev BPP (parc. št. 1, 2 in 6, vse k. o. Š., ter parc. št. 3, k. o. A.), znaša 26.140,50 EUR, v teh nepremičninah pa tožnica ne prebiva, pri tem pa ne gre za zemljišča, ki dajejo dohodek. Takšna nesporna vrednost tožničinih nepremičnin presega zakonsko določeno mejno vrednost premoženja (19.304,64 EUR). Tako sodišče kot nerelevantne šteje tožbene ugovore, da je tožena stranka v tožničino premoženje nepravilno vštela vrednost treh nepremičnin (parc. št. 7, 4 in 5, vse k. o. Š.), ki so predmet spora, saj je premoženjski cenzus presežen tudi brez vrednosti nepremičnin s parc. št. 7 in 5, oboje k. o. Š., vrednosti nepremičnine s parc. št. 4, k. o. Š., pa tožena stranka ni upoštevala v tožničino premoženje in je to tudi ustrezno obrazložila (točka 10 obrazložitve izpodbijane odločbe).

12. Ker je na tej podlagi sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče glede na navedeno tudi zavrača tožbena zatrjevanja o kršitvi ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih sicer tožnik v tožbi zatrjuje pavšalno.

13. Tožnica je v tožbi predlagala lastno zaslišanje in branje listin, torej smiselno opravo glavne obravnave. Sodišče ugotavlja, da tožnica dokaznih predlogov ni substancirala, predvsem ne v delu lastnega zaslišanja, saj ni pojasnila, katera dejstva bi s predlaganim zaslišanjem, navedenim kot dokaz pod točko I tožbe, dokazovala. Tožnica tudi ni z ničemer utemeljila in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri čemer ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov in pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, zato je sodišče odločilo na seji senata.

Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje.

V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012).

Tožnica s svojimi navedbami tega ni izkazala ter ni utemeljila obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018, pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

14. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.