Supreme Court dismisses appeal request for review of administrative court cost ruling as review against cost decisions is prohibited.

Predlog se zavrže.

[JEDRO]

Ker revizija zoper sklep Upravnega sodišča o stroških ni dovoljena, ni dovoljen niti predlog za njeno dopustitev. Stranka z interesom pa je vložila prav tak predlog, saj v njem predlaga dopustitev revizije izključno glede sklepa o stroških. Ker tak predlog ni dovoljen, ga je Vrhovno sodišče zavrglo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Lendava, št. 330-643/2018-6 (0503) z dne 12. 9. 2018 (I. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške upravnega spora (II. točka izreka).

2. Stranka z interesom je zoper sodbo vložila predlog za dopustitev revizije. V predlogu se ne strinja z odločitvijo o stroških. Poudarja, da je pred sodiščem prve stopnje večje število upravnih sporov zaradi odobritve pravnih poslov prometa s kmetijskim zemljiščem, v katerih nastopa kot stranka z interesom. Gre za več kot 20 ponudb za prodajo kmetijskih zemljišč, s katerimi je uspela kot kupec in je upravna enota pravne posle tudi odobrila. Tožeča stranka, ki z odobritvijo pravnih poslov ni uspela, je zoper zavrnilne odločbe vložila pravna sredstva in sprožila upravne spore. V teh upravnih sporih ji je, kot stranki z interesom, sodišče prve stopnje vročilo tožbe in jo pozvalo, naj se udeleži postopka. Prejela je 27 pozivov sodišča prve stopnje, zato je angažirala pooblaščenca, da je vložil odgovore na tožbe. Sodni stroški so ji tako nastali po krivdi tožeče stranke, ki želi preprečiti realizacijo odobrenih pravnih poslov prodaje kmetijskih zemljišč. Sodišče prve stopnje bi zato moralo plačilo teh stroškov naložiti tožeči stranki, kot to določa drugi odstavek 25. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo zaradi pomembnega pravnega vprašanja, ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da stranka z interesom sama trpi svoje stroške v zvezi z odgovorom na tožbo in nadaljnje stroške, glede na to, da je varovala svoje interese po pozivu sodišča.

3. Predlog ni dovoljen.

4. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi določbe prvega odstavka 22. člena ZUS-1, 1 v prvem odstavku 367. člena določa, da lahko stranke zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložijo revizijo v 15 dneh po vročitvi sklepa vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije. V sistemu upravnega spora, ki predvideva odločanje le na dveh stopnjah, navedeno pomeni revizijo zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča. 2 Predlog za dopustitev revizije in tudi samo revizijo lahko torej stranke vložijo le zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča.

5. Stranka z interesom je v predlogu za dopustitev revizije sicer navedla, da predlog vlaga zoper sodbo Upravnega sodišča, vendar se celotna obrazložitev predloga in izpostavljeno vprašanje nanašata izključno na stroškovno odločitev Upravnega sodišča. Stroškovno odločitev je treba glede na določbo petega odstavka 128. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 šteti za sklep in ne za sodbo. V upravnem sporu pa revizija zoper sklep ni dovoljena, saj ne v ZUS-1 ne v katerem drugem zakonu ni določeno, da je dopustno vložiti revizijo zoper sklep Upravnega sodišča. Izjema je le sklep o ničnosti izpodbijanega upravnega akta, zoper katerega je revizija dovoljena po izrecni določbi prvega odstavka 95. člena ZUS-1. 3

6. Ker po obrazloženem revizija zoper sklep Upravnega sodišča o stroških ni dovoljena, ni dovoljen niti predlog za njeno dopustitev. Stranka z interesom pa je vložila prav tak predlog, saj v njem predlaga dopustitev revizije izključno glede sklepa o stroških. Ker tak predlog ni dovoljen, ga je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrglo.

7. Vrhovno sodišče še dodaja, da po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča zoper stroškovno odločitev Upravnega sodišča tudi pritožba ni dovoljena. 4 Določbo prvega odstavka 82. člena ZUS-1 je namreč treba uporabljati tako kot se glasi, namreč, da je pritožba zoper sklep dovoljena samo, če tako določa ZUS-1. Dovoljenosti pritožbe zoper stroškovni sklep pa ZUS-1 ne določa. Zato lahko Vrhovno sodišče poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari. Da taka ureditev v ZUS-1 ni neustavna, pa smiselno izhaja tudi iz razlogov odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-188/01-6 z dne 25. 3. 2002. 5

1 Na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače.

2 O tem Vrhovno sodišče tudi že v zadevi X DoR 242/2020 in X DoR 123/2020 obe z dne 9. 9. 2020.

3 Sodba X Ips 2/2019 z dne 18. 9. 2019.

4 Tako Vrhovno sodišče v odločbah I Up 110/2016 z dne 13. 12. 2017, I Up 210/2017 z dne 10. 10. 2018, I Up 9/2019 z dne 24. 4. 2019, I Up 8/2019 z dne 29. 5. 2019, I Up 105/2019 z dne 28. 8. 2019, I Up 179/2020 z dne 13. 1. 2021.

5 O tem Vrhovno sodišče v zadevi I Up 110/2016 z dne 13. 12. 2017 v 7. točki obrazložitve in tudi v zadevi I Up 179/2020 z dne 13. 1. 2021 v 8. točki obrazložitve.