Appeal dismissed; attendance at work-related training does not constitute a business trip requiring mileage reimbursement.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožnik v pritožbi poudarja stališče sodne prakse, da za priznanje kilometrine v primeru službene poti potni nalog in sklenjeni dogovor o uporabi lastnega vozila v službene namene nista nujna, kar pa za odločitev v obravnavanem primeru ni bistveno. Ključno je stališče, ki izhaja tudi iz novejše prakse pritožbenega sodišča (Pdp 240/2019, Pdp 241/2019, Pdp 242/2019), da tožnik s tem, ko se je udeležil izobraževanja, ni bil na službeni poti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati premalo plačane potne stroške v znesku 684,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da toženki v roku 15 dni povrne stroške postopka v znesku 336,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotuje stališču, da je pogodba o izobraževanju le civilnopravna pogodba, saj se je izobraževal v interesu toženke. Z udeležbo na izobraževanju je izpolnjeval obveznost iz 170. člena ZDR-1. Pri napotitvi na izobraževanje v drugem kraju je toženka vezana na minimum pravic iz delovnega razmerja, s pogodbo o izobraževanju pa ne sme priznati manj pravic. Šlo je za vnaprej pripravljeno pogodbo, na katero ni mogel vplivati, v podpis jo je prejel že podpisano in z dvomesečnim zamikom. Če delodajalec v svojem interesu napoti delavca opravljat njegovo delovnopravno obveznost izven kraja opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi z lastnim avtomobilom, mu je dolžan povrniti kilometrino v višini 18 % cene neosvinčenega bencina skladno z 10. členom aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti. Višina stroškov, določena s kolektivno pogodbo, ne more biti predmet pogodbenega dogovarjanja. Avtonomija pogodbenih strank je omejena (9. člen ZDR-1). Ni odločilno, da mu toženka ni izdala potnega naloga (Pdp 692/2015, Pdp 929/2016, Pdp 299/2007). Čeprav ni imel sklenjenega dogovora o uporabi lastnega vozila v službene namene, je bil na službenem potovanju (Pdp 417/2019). V korist tožnikov je bilo odločeno še v podobnih primerih (Pdp 525/2016, Pdp 758/2016, Pdp 759/2016). Gre za nenavaden odstop od dosedanje sodne prakse.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek iz naslova razlike potnih stroškov med 8 % in 18 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov za prevoženi kilometer.

7. V pogodbi o izobraževanju za pridobitev višješolske izobrazbe Policist z dne 22. 10. 2015 sta se stranki dogovorili, da bo toženka tožniku izplačala stroške prevoza na izobraževanje in z izobraževanja v skladu s Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, 187/1991 in nasl.) v višini povračila stroškov na delo in z dela.

8. Toženka je tožniku plačala potne stroške v višini iz drugega odstavka 5. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (Aneks, Ur. l. RS, št. 40/12) 1 , tožnik pa vztraja, da je upravičen do povračila višjih potnih stroškov – v skladu z 10. členom Aneksa 2 .

9. Pri tem poudarja, da naj bi šlo v zvezi z izobraževanjem za službeno potovanje ter da je bil zaradi pogodbenega dogovora o višini povračila potnih stroškov v zvezi z izobraževanjem kršen 9. člen ZDR-1, ki omejuje avtonomijo pogodbenih strank.

10. Po prvem odstavku 8. člena Aneksa (Stroški in obračun stroškov na službenem potovanju) se javnemu uslužbencu povrnejo stroški, nastali na službenem potovanju, na katerega je javni uslužbenec napoten z nalogom za službeno potovanje. Za službeno potovanje se šteje potovanje, na katerega je napoten javni uslužbenec, da opravi določeno nalogo izven kraja, v katerem v skladu s pogodbo o zaposlitvi opravlja delo.

11. Tožnik v pritožbi poudarja stališče sodne prakse, da za priznanje kilometrine v primeru službene poti potni nalog in sklenjeni dogovor o uporabi lastnega vozila v službene namene nista nujna, kar pa za odločitev v obravnavanem primeru ni bistveno. Ključno je stališče, ki izhaja tudi iz novejše prakse pritožbenega sodišča (Pdp 240/2019, Pdp 241/2019, Pdp 242/2019), da tožnik s tem, ko se je udeležil izobraževanja, ni bil na službeni poti.

12. Skladno s 170. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) ima delavec sicer pravico in dolžnost do stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja v skladu s potrebami delovnega procesa, vendar pa to ne pomeni, da je udeležbo na izobraževanju mogoče šteti za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi v drugem kraju od tistega, ki je dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi (X Ips 387/2011).

13. Tožnik poudarja pomen okoliščine, da se je na izobraževanje vozil z lastnim vozilom, kar pa samo po sebi ne more privesti do uporabe 10. člena Aneksa. Toženka mu je povrnila potne stroške glede izobraževanja v višini, dogovorjeni s pogodbo o izobraževanju - v višini povračila stroškov prevoza na delo in z dela. Določilo pogodbe je bilo jasno. Tega ne spremeni tožnikovo vztrajanje, da na vsebino pogodbe ni mogel vplivati. Enako velja za navedbe o tem, v čigavem interesu je bila pogodba sklenjena.

14. Nenazadnje tudi vprašanje, ali je pogodba o izobraževanju čista civilnopravna pogodba ali pogodba delovnega prava, za odločitev, bistvo katere je izpolnitev dopustno dogovorjene obveznosti, ni bistveno. Zaradi pogodbenega dogovora o višini potnih stroškov v zvezi z izobraževanjem namreč 9. člen ZDR-1 ni bil kršen. Ker ni šlo za službeno pot, ni pomembno sklicevanje na minimum pravic po zakonu in kolektivni pogodbi, ki se priznajo za službeno potovanje.

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel, toženka zato, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 154., 155 in 165. člena ZPP).

1 5. člen Aneksa (Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela) v drugem odstavku določa: Stroški prevoza na delo in z dela se povrnejo v višini stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če javni uslužbenec nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov.

2 10. člen Aneksa (Kilometrina za uporabo lastnega vozila) določa: Uporaba lastnega avtomobila v službene namene je izjemoma mogoča samo na podlagi dogovora med delodajalcem in javnim uslužbencem, če drugače ni možno opraviti službene poti oziroma rednega dela (1. odstavek). V primeru, da je javnemu uslužbencu v službene namene odobrena uporaba lastnega avtomobila, se mu povrnejo stroški za občasno uporabo avtomobila v obliki kilometrine na podlagi potnega naloga (2. odstavek). Kilometrina za občasno uporabo lastnega avtomobila v službene namene znaša 18 odstotkov cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov za prevoženi kilometer. Kilometrina za uporabo lastnega avtomobila za opravljanje dela iz pogodbe o zaposlitvi znaša 30 odstotkov cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov za prevoženi kilometer (3. odstavek).