Slovenian court dismissed appeal; jurisdiction lies with habitual residence state under EU Succession Regulation.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Iz 4. člena Uredbe izhaja, da o celotnem dedovanju odloča sodišče, kjer je imel zapustnik običajno prebivališče. Iz teh razlogov pritožba zmotno meni, da je podana pristojnost slovenskega sodišča, ker spadajo v zapuščino tudi nepremičnine v RS, ki so bile del darilne pogodbe, ki je po trditvah pritožnika nična.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni pristojno za odločanje v zapuščinski zadevi po pokojnem A. A.

2. Dedič B. A. 1 v pritožbi navaja, da izpodbija sklep zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je odločitev zmotna, ker je bil zapustnik državljan Republike Slovenije. Zapustnik je s svojim sinom B. A. 16. 5. 2016 sklenil darilno pogodbo, s katero je obdarjencu podaril nepremičnine, ki se nahajajo v RS, pogodba pa je nična. Podpis na pogodbi je ponarejen, pogodba pa tudi ne odraža prave volje zapustnika, ker je bil zapustnik dementen v času sklenitve pogodbe. Pritožnik je predlagal vrnitev nepremičnin, ki so bile predmet darilne pogodbe, vendar se obdarjenec s predlogom ni strinjal. Sodišče bi moralo v zapuščinskem postopku pritožnika napotiti na pravdo, da se ugotovi ničnosti darilne pogodbe in da se nepremičnine vrnejo v zapuščino. Čeprav zapustnik ni imel običajnega prebivališča v RS, je kljub temu za odločanje o dedovanju pristojno slovensko sodišče, ker se v RS nahaja zapuščina. Iz listin v spisu tudi ne izhaja, da bi bil zapuščinski postopek na Švedskem zaključen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 164. členom Zakona o dedovanju), pritožba pa konkretnih kršitev ne navaja, zato so v tem delu pritožbene navedbe neutemeljene.

5. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi pravilno sklicevalo na Uredbo (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 7. 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi Evropskega potrdila o dedovanju, 2 ki v 4. členu določa, da so sodišča države članice, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče, pristojna za odločanje o celotnem dedovanju.

6. Tudi iz pritožbenih navedb izhaja, da je imel zapustnik običajno prebivališče na Švedskem, kar dodatno potrjujejo listine v spisu, zato sodišče v RS ni pristojno za odločanje o dedovanju zapustnikovega premoženja. V konkretnem primeru tudi ni izkazano, da bi obstajale okoliščine, da bi bila določitev običajnega prebivališča zapustnika „zapletena“ in bi bilo treba uporabiti kriterije, ki so navedeni v 24. točki uvoda Uredbe. Iz teh razlogov je zmotna pritožbena teza, da je podana pristojnost sodišča v RS, ker je bil zapustnik ob smrti slovenski državljan.

7. Iz četrtega člena Uredbe izhaja, da o celotnem dedovanju odloča sodišče, kjer je imel zapustnik običajno prebivališče. Iz teh razlogov pritožba zmotno meni, da je podana pristojnost slovenskega sodišča, ker spadajo v zapuščino tudi nepremičnine v RS, ki so bile del darilne pogodbe, ki je po trditvah pritožnika nična. 3

8. Tudi iz pritožbenih navedb izhaja, da zapuščinski postopek na Švedskem teče, sporno je le, ali je postopek že zaključen, zato bo o celotnem dedovanju odločalo švedsko sodišče. Temeljni namen Uredbe je (tudi), da se odpravljajo oziroma omejujejo tveganja vzporednih postopkov in s tem možnost različnih odločitev.

9. Iz teh razlogov se je sodišče prve stopnje na podlagi 15. člena Uredbe pravilno izreklo za nepristojno. 4

10. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. prvega odstavka 365. člena ZPP).

1 V nadaljevanju pritožnik.

2 V nadaljevanju Uredba.

3 V tej zvezi glej tudi 2.(g) tč. prvega člena Uredbe.

4 15. člen Uredbe določa: „Če se pred sodiščem države članice začne postopek o dedni zadevi, za katero to sodišče po tej uredbi ni pristojno, se sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno.“