Appeal dismissed; EU citizenship does not negate flight risk under Article 201(1) of Criminal Procedure Act.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Glede na izsledke enotne sodne prakse je moč ugotoviti, da državljanstvo katere od članic EU ni okoliščina, ki bi negirala nevarnost v smislu 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženo I. T. še podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženkin zagovornik. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 1. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) in predlaga razveljavitev sklepa, oziroma njegovo spremembo tako, da se pripor odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 302. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo in v zadostni meri utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtoženki očitanega kaznivega dejanja, za njeno begosumnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Ob tem, ko se pritožnik ne dotika zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu, pretežni del pritožbene polemike namenja izpodbijanju zaključka sodišča prve stopnje o obtoženkini begosumnosti. V tem pogledu sodišču prve stopnje očita po eni strani zmotnost zaključka o obtoženkini begosumnosti, po drugi strani pa tudi procesno kršitev v smislu določila 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da je sklep v tem delu pavšalno obrazložen, da torej pogreša razloge o odločilnih dejstvih.

6. Sodišče prve stopnje je izpostavilo na eni strani objektivne okoliščine iz katerih je sklepalo na obtoženkino begosumnost, na drugi strani pa tudi subjektivne okoliščine, ki kažejo na to, da je obtoženka begosumna. Tako je denimo v točki 7 pritožbeno izpodbijanega sklepa v prvi vrsti izpostavilo, da je obtoženka tujka, sicer državljanka države, ki je članica EU, saj je državljanka Romunije, da pa ima tam stalno prebivališče, kjer ne prebiva in da je na ozemlje naše države ne veže nobena navezna okoliščina. V Sloveniji nima niti prebivališča, niti bivališča, ne zaposlitve, niti premoženja ali česa drugega, zaradi česar obstaja nevarnost, da bi obtoženka naše ozemlje zapustila. Ob tem pa je sodišče prve stopnje izpostavilo tudi njeno mobilnost, sicer res da znotraj držav članic EU, ko je izpostavilo dejstvo, da ne prebiva na naslovu stalnega prebivališča v domači državi, da menjuje bivališča, da je bilo njeno zadnje bivanje v Avstriji, kjer pa tudi nima zaposlitve, da je torej tudi nobena okoliščina ne veže na ozemlje te sosednje države in kar je še posebej relevantno je pa to, ko pritožbeno ni sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi očitano ji kaznivo dejanje storila v tranzitu, ko naj bi bila torej v Republiki Sloveniji zgolj zaradi izvršitve kaznivega dejanja. Torej je sodišče prve stopnje izpostavilo na eni strani tako objektivne okoliščine, kot tudi subjektivne okoliščine, ki jih tako pritožnik neutemeljeno pogreša v razlogih izpodbijanega sklepa. Teh okoliščin pritožnik ne problematizira, ker pa imajo podlago v spisovnem gradivu, tako sklepu sodišča prve stopnje ni moč očitati zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ker pa je, kot je že pojasnjeno, sklep obrazložen, ko torej ni točna pritožbena trditev o pomanjkljivih razlogih, zlasti tistih, ki na subjektivni strani kažejo na obtoženkino begosumnost, pa sklepu sodišča prve stopnje tudi ni moč očitati procesne kršitve v smislu neobrazloženosti, torej v smislu določila 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Glede na izsledke enotne sodne prakse je moč ugotoviti, da državljanstvo katere od članic EU ni okoliščina, ki bi negirala nevarnost v smislu 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Res je, da naj bi se obtoženka gibala le znotraj držav članic EU, a ravno okoliščina nebivanja na naslovu stalnega prebivališča, dejansko bivanje v Republiki Avstriji, na katero je tudi ne veže nobena navezna okoliščina in pa izvršitev kaznivega dejanja v tranzitu, ko obtoženke tudi na ozemlje Republike Slovenije ne veže nobena navezna okoliščina, so pa vendarle tiste okoliščine, ki kažejo, da bi obtoženka ob pretnji izreka razmeroma visoke zaporne kazni za obravnavano kaznivo dejanje, zapustila ozemlje Republike Slovenije in tako ovirala kazenski postopek. Takšno stališče pa seveda ne pomeni negiranja, ignoriranja institutov mednarodnega sodelovanja. Dognanje okoliščin, ki kažejo na obtoženkino begosumnost je bilo podlaga za sklep o danosti pripornega razloga iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Ko pa je sodišče prve stopnje ob tem dognalo še utemeljen sum storitve obtoženki očitanega kaznivega dejanja ter sorazmernost uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa in tudi neogibno potrebnost takšnega ukrepa, se pa zaključek sodišča prve stopnje o ugotovitvi danosti razlogov za pripor izkaže kot povsem pravilen in zakonit.

8. Pritožbene navedbe tako niso utemeljene, ker pa tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

9. Če bo za obtoženko nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.