Civil court dismissed appeal against inheritance ruling due to binding final administrative decisions on agrarian restitution. The court held that final administrative decisions on agrarian restitution cannot be re-litigated in civil inheritance proceedings. The court ruled that final administrative decisions on agrarian restitution are binding and cannot be re-litigated in civil inheritance proceedings. The court held that final administrative decisions on agrarian restitution are binding and cannot be re-litigated in civil inheritance proceedings. The court held that final administrative decisions on agrarian restitution are binding and cannot be re-litigated in civil inheritance proceedings.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

[JEDRO]

Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave RS). Civilno sodišče je na dokončno in pravnomočno odločbo upravnega organa, s katero je ta v okviru svojih pristojnosti odločil o pravici ali pravnem razmerju kot o glavni stvari, vezano, vse dokler odločba ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena v predpisanem postopku. Zapuščinsko sodišče pravnomočnih odločb upravne enote in vpisov v zemljiški knjigi ne more predrugačiti ali odločiti mimo njih.

Določbe ZPVAS so lex specialis za vračanje premoženja članom agrarnih skupnosti, ODZ z ponovno vzpostavitvijo agrarnih skupnosti in dedovanjem vrnjenega premoženja nima nobene zveze.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem sodi novo najdeno premoženje, ki obsega več v sklepu točno navedenih parcel, ki so v skupni lastnini zapustnika in ostalih skupnih lastnikov, ter denarno nadomestilo v višini 141.000,00 EUR izplačano po delni odločbi Upravne enote članom korporacije A. v skupno last. Gre za premoženje, ki je bilo vrnjeno zapustniku in ostalim članom A. na podlagi določil Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS). Navedeno novo odkrito premoženje zapustnika je na podlagi pravnomočnih sklepov o dedovanju O 67/76 z dne 13. 12. 1976 in D 87/2010 z dne 14. 5. 2010 ter podane dedne izjave preneslo na dedinjo B. B. ter sklenilo, da bo po pravnomočnosti sklepa po uradni dolžnosti odredilo vknjižbo lastninske pravice na podedovanih nepremičninah na dedinjo.

2. Dedinja je po pooblaščencu vložila obširno pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi dednopravnemu zahtevku, podredno naj sklep v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Sodišče je kršilo ustavno načelo do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in načelo pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave RS), ker ne loči, kaj je bil predmet denacionalizacije z upravnimi odločbami, pa tudi ne ve, kaj je predstavljal register deležnih pravic.

Zapustnik je bil v času podržavljanja solastnik do 1/2 vl. št. 208 k. o. ... in mu je pristajala tudi deležna pravica na celotnih skupnih zemljiščih A. do 1/194. Sodišče ne ve, kaj je zapustniku povrnil denacionalizacijski upravni organ in kaj sploh sodi v zapuščinsko premoženje, ker ni upoštevalo pravilne pravne podlage, to je določb prvega oddelka 16. poglavja ODZ, ki so urejale pravni položaj premoženjskih skupnosti. Upravni organ je z delnimi odločbami vrnil deležne pravice - upravičenja na skupnem premoženju; zapustniku je bila povrnjena njegova deležna pravica v okviru njemu pristoječega 1/2 deleža od 1/194 deleža, kar izhaja iz izrekov denacionalizacijskih odločb.

Pritožbi prilaga sklep Okrajnega sodišča v Mariboru I D 351/1975, iz katerega je razviden obseg zapustniku pripadajočega deleža na nepremičninah in izplačani odškodnini. Sodišče je dolžno na podlagi zakonskih določb odškodnino prisoditi v zapuščinsko maso z ugotovljenim deležem, pristoječim vsakokratnemu zapustniku. Delitev odškodnine je brez dvoma predmet zapuščinskega postopka. Z delnimi odločbami je bilo povrnjenih skupaj 184 1/194 deležnih pravic na povrnjenem skupnem premoženju A. denacionalizacijskim upravičencem, med njimi tudi zapustniku, torej v enakem obsegu, kot je zapustniku pristajal ob podržavljanju in sodi tudi v zapuščino po njem.

Ker sodišče ni upoštevalo določb ODZ, je podan pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Upravni organ je lahko zapustniku povrnil le tisto, kar mu je bilo podržavljeno, to pa je bila polovica njegove celotne deležne pravice. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, ker dejanskega stanja v stvari, in sicer kaj sodi v zapuščino, ni pravilno ugotovilo. Podana je tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izrek sklepa nerazumljiv in ker je ugotovljeni obseg zapuščine v diametralnem nasprotju z denacionalizacijskimi odločbami in ker o odločilnih pravno relevantnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin (upravnih odločb).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Materialnopravna podlaga izpodbijanega sklepa so določila drugega odstavka 8. člena ZPVAS, da se, če je prejšnji imetnik premoženjske pravice že mrtev (ali razglašen za mrtvega), po ZPVAS vrnjene premoženjske pravice štejejo za pozneje najdeno premoženje in se zanje dedovanje izvede po Zakonu o dedovanju (ZD), pri čemer lahko premoženjske pravice v naravi deduje le tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, drugi dediči pa lahko zahtevajo le nujni delež v gotovini. Pritožnica je edina dedinja po zapustniku in je članica agrarne skupnosti A. Sodišče prve stopnje je odločilo pravilno, ko jo je razglasilo za dedinjo po zapustniku, kateremu je bilo s povojnimi predpisi odvzeto premoženje.

5. Katero podržavljeno premoženje in kako (oblika vračanja) se vrne, se odloči v upravnem postopku. Na podlagi določb ZPVAS so bile zapustniku (in ostalim članom A.) v upravnem postopku, in sicer z delno odločbo Upravne enote z dne 6. 7. 2018 (priloga A9) vrnjene nepremičnine in z njimi povezane pravice, ki so bile odvzete A. na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, z delno odločbo Upravne enote z dne 26. 8. 2019 (priloga A21) še nekaj nepremičnin ter z njimi povezanih pravic, ki so bile leta 1947 podržavljene članom A., v skupno last in posest, z delno odločbo Upravne enote z dne 13. 11. 2018 pa je bilo članom A. namesto vračila določenih zemljišč izplačano v skupno last denarno nadomestilo v višini 141.000,00 EUR (priloga A22). Vse tri delne odločbe so materialno pravnomočne in na podlagi njih so bili opravljeni tudi vpisi v zemljiško knjigo in je vknjižena skupna lastnina članov A., katerim so bile z delnimi odločbami Upravne enote vrnjene nepremičnine.

6. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave RS). Civilno sodišče je na dokončno in pravnomočno odločbo upravnega organa, s katero je ta v okviru svojih pristojnosti odločil o pravici ali pravnem razmerju kot o glavni stvari, vezano, vse dokler odločba ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena v predpisanem postopku. Zapuščinsko sodišče pravnomočnih odločb Upravne enote in vpisov v zemljiški knjigi torej ne more predrugačiti ali odločiti mimo njih.

7. Pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo delnih odločb Upravne enote, je protispisen. Iz delnih odločb izhaja, da je bilo premoženje vrnjeno članom A., torej tudi zapustniku, v skupno last in posest, prav tako je bilo v skupno last upravičencem izplačano denarno nadomestilo (odškodnina).

8. Pritožbeni očitki prvostopenjskemu sodišču o nepoznavanju predpisov in teorije so posledica materialnopravno povsem zgrešenih stališč pritožnice. Določbe ZPVAS so lex specialis za vračanje premoženja članom agrarnih skupnosti, ODZ z ponovno vzpostavitvijo agrarnih skupnosti in dedovanjem vrnjenega premoženja nima nobene zveze. Sklep prvostopenjskega sodišča, na katerega se sklicuje pritožba 1 , ni materialnopravno pravilen (pritožba zoper sklep ni bila vložena) in predstavlja odstop od enotne sodne prakse v zadevah dedovanja po zapustnikih, katerim je bilo kot članom A. vrnjeno premoženje po ZPVAS 2 . Dejstvo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri sodne takse upoštevalo število članskih pravic članov, ki jim je bilo premoženje vrnjeno, na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva. Tudi nobene kršitve ustavnih pravic pritožnice v obravnavanem postopku dedovanja ni bilo. Sklep prvostopenjskega sodišča je v nasprotju s pritožbo jasno in razumljivo obrazložen ter brez protislovij, tako da je preizkus pravilnosti izpodbijane odločitve vsekakor mogoč; kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP 3 ni.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pa tudi nobene uradoma upoštevne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP ni, je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 v izreku je glede dedovanja nepremičnin zapisano: „V skupni lastnini zapustnika (delež zapustnika 1/194)“, glede denarnega nadomestila 141.000,00 EUR pa je ugotovljeno, da zapustniku pripada delež 1/194 v vrednosti 726,80 EUR.

2 gl. npr. sklepe VSL I Cp 1047/2020, II Cp 974/2020, II Cp 1052/2020, I Cp 1770/2020, I Cp 1007/2020, II Cp 1769/2020

3 ZPP se v postopku dedovanja uporablja skladno s 163. členom Zakona o dedovanju