Court dismisses appeal regarding police traffic control legality and evidence exclusion in Slovenia.

Pritožba zagovornika obdolženega D.K. se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim, ko je obrazložilo, da sta policista imela vsa zakonska pooblastila, da obdolženca kontrolirata v cestnem prometu, skladno z določbami 12. in 13. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Zato sta utemeljeno zapeljala za njim, ga s svetlobnimi in zvočnimi signali ustavljala, česar pa obdolženec ni upošteval, ampak je zavil na dvorišče domače hiše. Tako je obstajala njuna legitimna pravica, da obdolženca preverita, saj je s tem, ko ni upošteval zvočnih in svetlobnih znakov, ki sta jih uporabila policista za zaustavitev, kršil določbo 3. točke tretjega odstavka 101. člena ZPrCP. Policista sta torej imela vsa pooblastila, da sta na obdolženčevem dvorišču izvedla identifikacijski postopek, ki je bil zakonit, zanj pa ni bilo potrebno pridobiti odredbe sodišča. Sicer pa bi bilo stališče obrambe o potrebi za odredbo sodišča v takih primerih nevzdržno. To bi pomenilo, da bi lahko bil vsak voznik, ko ob kontroli policije ne bi ustavil in bi zapeljal na domače dvorišče, izvzet iz vsakršne nadaljnje kontrole. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno obrazlaga, da to ni bil namen zakonodajalca, še manj pa je to v skladu z zagotavljanjem splošne varnosti v cestnem prometu. Vsa morebitna nadaljnja ravnanja obdolženca, ki jih opisujeta policista, pa so zahtevala njuno nadaljnjo zakonito postopanje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog obdolženčevega zagovornika za izločitev dokazov zavrnilo.

2. Proti takemu sklepu se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožuje pa se tudi zaradi ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine, enakost pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju Ustava), odreditve in trajanje pripora (20. člen Ustave), varstva človekove osebnosti in dostojanstva, varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave) in nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena, saj sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka, ni kršilo kazenskega zakona, kot tudi ne določb Ustave, ampak je na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja predlog obrambe za izločitev dokazov utemeljeno zavrnilo.

4. Iz podatkov spisa izhaja, da je Okrožno državno tožilstvo v Murski Soboti zoper obdolženega D.K. vložilo obtožnico (list. št. 53), v katerem mu očita, da je storil kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Dne 17. 11. 2020 je obdolženec zoper obtožnico vložil ugovor, ki je bil s sklepom zunajobravnavnega senata sodišča prve stopnje I Ks 36055/2020 z dne 1. 12. 2020 zavrnjen.

5. Sodišče prve stopnje je dne 24. 5. 2021 opravilo predobravnavni narok (list. št. 91). Iz zapisnika izhaja, da je obdolženčev zagovornik vložil v spis pisni predlog za izločitev dokazov in tudi pisni dokazni predlog. Iz pisnega predloga za izločitev dokazov (list. št. 94) izhaja, da obdolženčev zagovornik izloča vse dokaze, ki so navedeni v predlogu, ker so bili pridobljeni nezakonito, zaradi česar je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

6. Pritožba navaja, da Zakon o policiji (pravilno Zakon o nalogah in pooblastilih policije - ZNPPol) policiji ne daje pooblastil, da bi lahko na prebivališču, kamor spada tudi dvorišče obdolženega, opravljala kakršnakoli dejanja brez sodne odločbe, brez predhodne preveritve dejstev ter okoliščin, potrebnih za presojo zakonitih ukrepov. Policista sta namreč s policijskim vozilom zapeljala na dvorišče obdolženčeve zasebne hiše in pričela postopek brez sodne odredbe, ki bi takšen poseg dovoljevala. Prav tako ni bilo razlogov za identifikacijo storilca, saj je bil le ta s svojim vozilom na dvorišču svoje hiše. Sodišču prve stopnje pritožba še očita, da je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zgolj povzelo izpovedbe policistov D.C. in P.K., ki sta zoper obdolženega vodila postopek ter da je na predobravnavnem naroku dne 24. 5. 2021 obdolženi sodišču še predlagal, da se pridobi digitalne posnetke kamere vožnje policijskega vozila z dne 29. 5. 2020 ter "Google Maps" za relacijo I. - M.; da se pritegne strokovne izvedence, kateri bodo na osnovi posnetkov kamer z dne 29. 5. 2020 ugotovili, ali se je pričelo snemanje pred stanovanjsko hišo št. 64 v M., kar je 300 m pred domom obdolženega, zaustavljen pa naj bi bil 500 m pred hišno številko 46, saj policisti v zapisniku navajajo 15 sekundni zamik snemanja ter da se digitalni posnetki kamere policijskega vozila z dne 29. 5. 2020 pridobijo pri Okrajnem sodišču v Ljutomeru, v prekrškovni zadevi Pr 262/2020, saj je v tistem postopku obdolženi D.K. videl te posnetke. Zato je tudi predlagal v ugovoru zoper obtožnico, da se pribavijo posnetki kamer, ki so shranjeni pri sodišču v Ljutomeru.

7. Z navedenimi pritožbenimi navedbami se pritožbeno sodišče ne strinja. Pridobljeni podatki policije v predkazenskem postopku niso bili zbrani na nezakonit način. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da iz skladnih izpovedb policistov izhaja, da sta v kritičnem času opravljala kontrolo cestnega prometa, ko sta opazila obdolženca kot voznika v cestnem prometu, ki je kazal znake nezanesljive vožnje, saj je po cestišču vijugal in vozil po nasprotnem smernem vozišču, zaradi česar sta sumila, da je obdolženec pod vplivom alkohola. Zaradi tega sta s policijskim vozilom obdolženca zasledovala. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim, ko je obrazložilo, da sta policista imela vsa zakonska pooblastila, da obdolženca kontrolirata v cestnem prometu, skladno z določbami 12. in 13. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Zato sta utemeljeno zapeljala za njim, ga s svetlobnimi in zvočnimi signali ustavljala, česar pa obdolženec ni upošteval, ampak je zavil na dvorišče domače hiše. Tako je obstajala njuna legitimna pravica, da obdolženca preverita, saj je s tem, ko ni upošteval zvočnih in svetlobnih znakov, ki sta jih uporabila policista za zaustavitev, kršil določbo 3. točke tretjega odstavka 101. člena ZPrCP. Policista sta torej imela vsa pooblastila, da sta na obdolženčevem dvorišču izvedla identifikacijski postopek, ki je bil zakonit, zanj pa ni bilo potrebno pridobiti odredbe sodišča. Sicer pa bi bilo stališče obrambe o potrebi za odredbo sodišča v takih primerih nevzdržno. To bi pomenilo, da bi lahko bil vsak voznik, ko ob kontroli policije ne bi ustavil in bi zapeljal na domače dvorišče, izvzet iz vsakršne nadaljnje kontrole. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno obrazlaga, da to ni bil namen zakonodajalca, še manj pa je to v skladu z zagotavljanjem splošne varnosti v cestnem prometu. Vsa morebitna nadaljnja ravnanja obdolženca, ki jih opisujeta policista, pa so zahtevala njuno nadaljnjo zakonito postopanje.

8. Z izpodbijanim sklepom je zato sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo le o predlogu za izločitev dokazov, ki jih je pritožnik v njem taksativno naštel, ne pa tudi o vloženem dokaznem predlogu, o katerem bo sodišče prve stopnje odločilo na glavni obravnavi. Zato torej dokazni predlog obrambe ne more biti predmet tega postopka.

9. Po obrazloženem je višje sodišče pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper izpodbijani sklep odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodne odločbe.