Appeal allowed; court voids first-instance ruling on court fees due to lack of evidence proving asset acquisition.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Zaključek, da je tožeča stranka pridobila premoženje (znesek 10.500,00 EUR), je sodišče sprejelo zgolj na podlagi izjave toženih strank, ki pa ga, ob nasprotovanju tožeče stranke v pritožbi, da denarja ni prejela, ni mogoče preizkusiti, saj v podkrepitev te ugotovitve sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni navedlo nobenih dokazov.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve tega sklepa plačati sodno takso v znesku 204,50 EUR na transakcijski račun sodišča prve stopnje, določen za vplačevanje sodnih taks, in v istem roku sodišču predložiti dokazilo o plačilu (I. točka izreka) in sklenilo, da v kolikor tožeča stranka ne bo ravnala po nalogu sodišča, bo sodišče znesek prisilno izterjalo (II. točka izreka)

2. Zoper sklep se je pritožila tožeča stranka brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in navajala, da je predala nepremičnine prvo toženi stranki, vendar od njega še ni prejela kupnine oziroma sploh nobenega denarja. Dodala je še, da se je prvo toženi s pogodbeno zavezal, da bo kril vse stroške predmetne pravdne zadeve, zato ga lahko sodišče pozove, da poravna stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno izpodbijana odločitev temelji na določilu 15. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). V prvem odstavku 15. člena ZST-1 je določeno, da so takse, katerih plačila je bila stranka oproščena, del stroškov postopka. Četrti odstavek 15. člena ZST-1 pa določa, da če stranka, ki je bila oproščena plačila taks, v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, mora plačati ta del takse.

5. Niso sporne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka oproščena plačila sodne takse za postopek na prvi stopnji. Prav tako ni sporno, da sta pravdni stranki v predmetni zadevi 15. 10. 2018 sklenili sodno poravnavo. Glede na prvi odstavek 159. člena ZPP, ki določa, da vsaka stranka krije svoje stroške, če se pravda konča s sodno poravnavo, pa ni v poravnavi drugače dogovorjeno, bi tako tožeča stranka morala naknadno plačati del sodne takse, katere je bila oproščena.

6. V tem pritožbenem postopku je sporno, ali je tožeča stranka na podlagi sodne poravnave pridobila premoženje. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje ugotovitev, da je tožeča stranka na podlagi izvršilnega naslova pridobila premoženje, oprlo na vlogo toženih strank z dne 1. 3. 2021, s katero sta sodišču prve stopnje sporočili, da do po sodni poravnavi dogovorjene prodaje nepremičnin ni prišlo in da so stranke sporno razmerje uredile drugače, in sicer je tožeča stranka z razdružilno pogodbo z dne 2. 12. 2019 prenesla v last drugo tožene stranke svoj ½ delež na nepremičninah proti plačilu 10.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je torej zaključek, da je tožeča stranka pridobila premoženje (znesek 10.500,00 EUR), sprejelo zgolj na podlagi izjave toženih strank, ki pa ga, ob nasprotovanju tožeče stranke v pritožbi, da denarja ni prejela, ni mogoče preizkusiti, saj v podkrepitev te ugotovitve sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni navedlo nobenih dokazov.

7. Ob tem je dodati še, da je v sodni praksi 1 zavzeto stališče, da je treba tudi naknadno taksno obveznost presojati v luči strankine zmožnosti za plačilo. Smiselno je namreč, da stranka plača predpisano sodno takso samo, če to zmore brez težav za svoje preživljanje. Sodišče mora za pravilno uporabo četrtega odstavka 15. člena ZST-1 zato ugotoviti tudi, da naknadno pridobljeno premoženje omogoča plačilo sodne takse, ne da bi bilo s tem ogroženo strankino preživljanje. 2 Sodišče prve stopnje pa temu ni zadostilo, ker tega pogoja v izpodbijanem sklepu ni ugotavljalo.

8. Vsled nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in tudi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje vsaj preuranjena. Sodišče druge stopnje je zato moralo pritožbi tožeče stranke ugoditi, sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Sodišče prve stopnje bo v novem postopku moralo ponovno ugotavljati, ali so podani pogoji, da tožeči stranki naloži v plačilo del sodne takse oziroma, ali je nastala taksna obveznost po četrtem odstavku 15. člena ZST-1 upoštevaje zgoraj obrazloženo materialnopravno izhodišče.

1 Primerjaj npr. sklepe VSL II Cp 1456/2018, I Cp 328/2020, II Cp 1393/2019.

2 Povzeto iz Predloga ZST-1, Poročevalec DZ RS, št. 7/2008, obrazložitev k 15. členu.