Administrative court allows residence permit application by accepting cash salary proof over bank transfer requirement.

I. Tožba zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve številka 2140-27/2019/2 (1314-02) z dne 26. 7. 2019 se zavrže.

II. Tožbi zoper odločbo Upravne enote Grosuplje št. 214-278/2019-6 (111) z dne 29. 4. 2019 se ugodi, navedena odločba se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Iz prvega odstavka 2. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje je jasno razvidno, da je možno plačo izkazati ne samo s plačilnimi listinami in izpiski s transakcijskega računa, ampak tudi drugimi dokazi, ki nedvoumno izkazujejo prejem dohodkov in prejemkov. Navedeno je v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člena ZUP), ki pomeni tudi, da organ, ki vodi upravni postopek, pri presoji, ali je podano oziroma resnično neko dejstvo, ni omejen niti vezan na nobena posebna formalna dokazna pravila ali pogoje, ob katerih bi moral šteti neko dejstvo za dokazano.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje zavrnil tožničino prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje (1. točka izreka) in ugotovil, da v postopku niso nastali stroški (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je A.A. (tožničin oče) za svojo hčer vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi 52. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Ob sklicevanju na tretji odstavek 33. člena ZTuj-2 in na to navezujoč se 2. člen Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje (v nadaljevanju Pravilnik) je tožena stranka sprejela stališče, da v obravnavani zadevi ne more upoštevati blagajniških izdatkov, s katerimi je tožničin oče dokazoval, da prejema plačo v gotovini, kar naj bi izpolnjevalo pogoj zadostnih sredstev za hčerino preživljanje. Menila je, da obveznost nakazovanja plače na transakcijski račun določata tudi Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1).

3. Tožena stranka je ocenila, da višina denarnih sredstev v predloženih plačilnih listah (za obdobje od oktobra 2018 do marca 2019) sicer zadošča za preživljanje vseh družinskih članov. Vendar pa je ob sklicevanju na sporočilo Finančne uprave Republike Slovenije ugotovila, da davčni zavezanec B. d. o. o. - v stečaju ni predložil individualnih obračunov davčnega odtegljaja za izplačilo plač za navedeno obdobje. Ker s tem v zvezi ni upoštevala navedenih blagajniških izdatkov, je tožena stranka presodila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje družinskih članov, ki nameravajo prebivati ali že prebivajo v Republiki Sloveniji.

4. Organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo. Strinjal se je s stališčem organa prve stopnje, da bi kot dokaz o zagotovljenih sredstvih lahko upošteval plačo tožničinega očeta le, če bi bila izkazana tako s plačilnimi listami kot tudi z izpiski iz očetovega transakcijskega računa in s predložitvijo drugih dokazov, ki bi nedvoumno izkazali, da je oče prejel druge dohodke in prejemke iz delovnega razmerja. Glede na navedeno je organ druge stopnje menil, da prejete plače ni mogoče izkazati z blagajniškimi izdatki. Pojasnil je še, da iz podatkov spisa ni razvidno, da bi tožničin oče od delodajalca zahteval odpravo nepravilnosti in pravilno izplačilo plače ter da bi delodajalca prijavil Inšpektoratu RS za delo. Zato po njegovi presoji ni utemeljena pritožbena navedba, da tožničin oče ni mogel vplivati na način izplačila plače.

5. Zoper navedeni odločbi je tožnica vložila tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. V bistvenem meni, da bi bilo treba upoštevati predložene blagajniške izdatke njenega očeta, ki dokazujejo, da ima tožnica zagotovljena sredstva za preživljanje. Trdi, da ji tak način izplačila plače njenemu očetu ne more iti v škodo in da ni dolžna nositi posledic morebitnega nepravilnega ravnanja očetovega delodajalca. Meni, da dokazi v Pravilniku niso taksativno našteti in se s tem v zvezi sklicuje na sodbo Upravnega sodišča III U 8/2015. Tožnica predlaga, naj sodišče odločbi odpravi, in zahteva povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v bistvenem navaja, da so dokazi, s katerimi se dokaže plača in drugi dohodki, v Pravilniku določeni taksativno in ne primeroma. Meni, da je treba plačo izkazati s plačilnimi listami, izpiski iz transakcijskega računa in drugimi dokazi. Trdi, da je bila navedena sodba Upravnega sodišča izdana pred spremembami in dopolnitvami Pravilnika.

7. Tožnica je v pripravljalni vlogi ob sklicevanju na navedeno sodbo še trdila, da zaradi nepravilnega načina izplačevanja dohodka tujec ne more trpeti škode, ki bi mu nastala s tem, da se mu v obravnavani zadevi ne prizna prejema dohodkov.

K I. točki izreka:

8. Tožba zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve številka 2140-27/2019/2 (1314-02) z dne 26. 7. 2019 ni dovoljena.

9. V upravnem sporu se glede na določbo 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko izpodbijajo le tisti dokončni upravni akti, ki posegajo v pravni položaj stranke, torej vsebujejo vsebinsko odločitev o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi. Tožba v upravnem sporu se zato praviloma vloži zoper prvostopenjski akt, s katerim je odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Upravni spor zoper drugostopenjski upravni akt pa je dopusten samo v primeru, če je pritožbeni organ v pritožbenem postopku vsebinsko spremenil odločitev prvostopenjskega organa in sam odločil o strankini pravici, obveznosti ali pravni koristi. Odločba drugostopenjskega organa, s katero zavrne pritožbo in vsebinsko ne poseže v odločitev prvostopenjskega organa, namreč ni odločitev o materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, ampak odločitev o neutemeljenosti pravnega sredstva. Zato takšna odločba ni predmet izpodbijanja v upravnem sporu.

10. Glede na navedeno je sodišče skladno s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 1 zavrglo tožničino tožbo zoper odločbo z dne 26. 7. 2019, saj je Ministrstvo za notranje zadeve z njo zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo Upravne enote Grosuplje.

K II. točki izreka:

11. Tožba je utemeljena.

12. Uvodoma je treba pojasniti, da je pri tem oddelku sodišča sicer več odprtih postopkov zaradi dovoljenja za stalno prebivanje, v katerih nastopajo tožničini bratje in sestre. Vendar pa izpodbijajo različne upravne akte, zaradi česar jih sodišče skladno s prvim odstavkom 42. člena ZUS-1 2 ni združilo v skupno obravnavo in odločanje.

13. Organ prve stopnje se pri svoji odločitvi sklicuje na tretji odstavek 33. člena ZTuj-2, ki med pogoji, ki jih mora izpolnjevati tujec, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, med drugim določa tudi, da mora imeti zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi oziroma mu mora biti preživljanje kako drugače zagotovljeno, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. Način ugotavljanja izpolnjevanja pogoja zadostnih sredstev za preživljanje, ki so skladno s tretjim odstavkom 33. člena in drugim odstavkom 36. člena ZTuj-2 pogoj za izdajo ali podaljšanje dovoljenja za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, določa Pravilnik (prvi odstavek 1. člena Pravilnika). Iz njegovega prvega odstavka 2. člena je razvidno, da tujec, ki se namerava zaposliti in zadostna sredstva za preživljanje dokazuje s sredstvi, ki si jih bo zagotavljal na podlagi zaposlitve, izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje s plačo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Tujec, ki je v Republiki Sloveniji že zaposlen in zadostna sredstva za preživljanje dokazuje s sredstvi, ki si jih zagotavlja na podlagi zaposlitve ali s pravicami iz delovnega razmerja, izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje dokazuje s plačo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, plačo, nadomestilom plače, povračilom stroškov v zvezi z delom, bonitetami in regresom za letni dopust. Plačo, nadomestilo plače, povračilo stroškov v zvezi z delom, bonitete in regres za letni dopust izkaže s plačilnimi listami za preteklih šest mesecev in za mesec, v katerem se vlaga prošnja oziroma mesecem odločanja pristojnega organa o prošnji, izpiski iz transakcijskega računa in drugimi dokazi, ki nedvoumno izkazujejo prejem dohodkov in prejemkov iz tega odstavka.

14. Tožena stranka ob sklicevanju na prvi odstavek 2. člena Pravilnika kot bistveno izpostavlja okoliščino, da je tožnica v upravnem postopku predložila le plačilne liste ter blagajniške prejemke in ne izpiskov iz transakcijskega računa, zaradi česar po njeni presoji ni izkazala, da bi njen oče res prejemal plačo.

15. Presoja tožene stranke ni pravilna. Iz prvega odstavka 2. člena Pravilnika je namreč jasno razvidno, da je možno plačo izkazati ne samo s plačilnimi listinami in izpiski s transakcijskega računa, ampak tudi drugimi dokazi, ki nedvoumno izkazujejo prejem dohodkov in prejemkov. Navedeno je v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku), ki pomeni tudi, da organ, ki vodi upravni postopek, pri presoji, ali je podano oziroma resnično neko dejstvo, ni omejen niti vezan na nobena posebna formalna dokazna pravila ali pogoje, ob katerih bi moral šteti neko dejstvo za dokazano. 3 Omejevanje možnosti dokazovanja določene vrste dejstev je poseg v ustavno določbo o enakem varstvu pravic strank v vseh postopkih pred državnimi organi (22. člen Ustave), zato je omejevanje možnosti dokazovanja določenih dejstev zgolj na določene vrste dokazov mogoče le na podlagi zakona, če je tak poseg ustavno dopusten, torej skladen z načelom sorazmernosti, kar pomeni tri pogoje za dopustnost takih omejitev ali posegov (nujnost, primernost in sorazmernost v ožjem smislu). 4 Če se ista okoliščina dokazuje npr. z listinami, pričami in drugimi dokazili, imajo vse vrste dokaznih sredstev po zakonu enako moč. 5

16. Na navedeno stališče ne more vplivati sklicevanje tožene stranke na 135. člen ZDR-1, ki ureja kraj in način izplačevanje plače. 6 Morebitna kršitev s tem povezanih dolžnosti se namreč presoja z vidika delodajalčeve odgovornosti za prekršek po 27. točki prvega odstavka 217. člena ZDR-1 7 in ne z vidika omejevanja možnosti dokazovanja tujca v postopku za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi 52. člena ZTuj-2. Smiselno enako velja tudi glede obveznosti nakazovanja plačil in prejemkov na transakcijske račune po 36. členu ZDavP-2. 8 , 9

17. Glede na navedeno tožena stranka ne more zavrniti prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje le na podlagi ugotovitve, da tožnica ni predložila izpiskov iz transakcijskega računa svojega očeta, ne da bi presojala, ali je izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje izkazano s predloženimi blagajniškimi izdatki ali morebitnimi drugimi dokazili.

18. Zaradi podane bistvene kršitve pravil postopka je bilo treba odločbo organa prve stopnje odpraviti na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, zaradi česar se sodišče ni opredeljevalo do vseh navedb strank. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

19. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v postopku pa ni sodeloval udeleženec s stranskim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K III. točki izreka:

20. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zaradi česar se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Tako obračunani stroški se povišajo za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Glede na navedeno je tožnik upravičen do 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo. Plačana sodna taksa pa se v skladu s 37. členom Zakona o sodnih taksah stranki, ki v sporu uspe, vrne po uradni dolžnosti, ne da bi se posebej odločalo o njenem vračilu.

1 Glasi se: "Sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu."

2 Glasi se: "Sodišče lahko s sklepom več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje, lahko pa tudi odloči, da se več v enem postopku vloženih zahtevkov obravnava in o njih odloči v ločenem postopku."

3 Glej tudi E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 93, drugi odstavek.

4 Navedeno delo, stran 94, prvi odstavek.

5 Prav tam.

6 Prvi odstavek navedenega člena se glasi: "Plača, povračila stroškov v zvezi z delom in drugi prejemki delavca se izplačujejo v skladu z zakonom preko bančnega računa delavca. S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se lahko določi drugačen način izplačevanja povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov delavca. Plača mora biti delavcu na razpolago na določen plačilni dan."

7 Glasi se: "Z globo od 3.000 do 20.000 eurov se kaznuje delodajalec – pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če delavcu ne izplača plače ali mu ne izda pisnega obračuna v skladu s 134. in 135. členom tega zakona."

8 Prvi odstavek se glasi: "Pravne in druge osebe, samostojni podjetniki posamezniki, posamezniki, ki samostojno opravljajo dejavnost, upravni in drugi državni organi in organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil morajo plačila za dobavljeno blago in opravljene storitve ter druga plačila prejemnikom nakazovati na njihove transakcijske račune, odprte pri ponudnikih plačilnih storitev."

9 S tem povezan davčni prekršek določa 14. točka prvega odstavka 397. člena ZDavP-2, ki se glasi: "Z globo od 800 do 10.000 eurov se kaznuje za prekršek samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, z globo od 1.200 do 15.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, če pa se pravna oseba po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, pa se za prekršek kaznuje z globo od 3.200 do 30.000 eurov, če v nasprotju z zakonom ne nakazuje plačila za dobavljeno blago ali opravljene storitve ter druga plačila na transakcijske račune prejemnikov (prvi odstavek 36. člena)."