Court dismisses appeal converting unpaid fine to prison time, rejecting community service due to statutory limits.

I. Pritožba obsojenca se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

[JEDRO]

Obsojenec se v pritožbi zavzema, da bi namesto kazni opravil delo v splošno korist, vendar mu ni mogoče ugoditi. Predlog za alternativno izvrševanje denarne kazni bi obsojenec moral podati v roku petnajstih dni po pravnomočnosti sodbe, s katero mu je bila ta kazen izrečena (prvi in drugi odstavek 129.a ZKP). Obsojenec te možnosti ni izkoristil. Na njegov predlog mu je sodišče dovolilo obročno plačilo denarne kazni. Ker je obsojenec v danem roku ni plačal, niti je ni bilo mogoče prisilno izterjati, je sodišče skladno z določbo prvega odstavka 87. člena KZ-1 določilo kot način izvršitve denarne kazni zapor v trajanju 75 dni. Slednjega ni mogoče nadomestiti z delom v splošno korist. Po določbi osmega odstavka 87. člena KZ-1 je namreč mogoče nadomestiti z delom v splošno korist le s pravnomočno sodbo izrečeno zaporno kazen do dveh let.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 87. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) razsodilo, da se neplačana in neizterjana denarna kazen v višini 1.500,00 EUR, ki je bila obsojenemu M. B. izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru I K 59759/2017 z dne 13. 2. 2019, pravnomočno istega dne, izvrši tako, da se obsojencu določi 75 dni zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil obsojenec sam. Navaja, da mu je bila sprva izrečena denarna kazen v višini 1.500,00 EUR, z izpodbijano odločbo pa je bilo določeno, da se bo slednja izvršila na način, da bo moral prestati še 75 dni zapora več. Navaja, da nima več veliko časa do konca prestajanja zaporne kazni. Zato pritožbeno sodišče prosi, da mu omogoči kazen odplačati kako drugače. Z veseljem bi sprejel družbeno koristna dela po prestani kazni. Navaja, da je delni lastnik nepremičnine, zato predlaga, če ni druge rešitve, izvršbo na to nepremičnino. Najbolj vesel bi bil, če bi kazen lahko plačal po obrokih po zaključku prestajanja zaporne kazni, ko si bo poiskal delo. Trenutno je v slabem finančnem stanju, zato pritožbeno sodišče prosi za pomoč.

3. Na pritožbo obsojenca je odgovorila višja državna tožilka pri Okrožnem državnem tožilstvu v Kopru, B. M. R., in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in v skladu s prvim odstavkom 87. člena KZ-1, ko je denarno kazen, ki je obsojenec ni plačal in je ni bilo mogoče niti prisilno izterjati, spremenilo v 75 dni zapora. Za svojo odločitev je navedlo vse potrebne in pravno pravilne razloge, ki se jim pritožbeno sodišče v celoti pridružuje. Obsojenec se v pritožbi zavzema, da bi namesto kazni opravil delo v splošno korist, vendar mu ni mogoče ugoditi. Predlog za alternativno izvrševanje denarne kazni bi obsojenec moral podati v roku petnajstih dni po pravnomočnosti sodbe, s katero mu je bila ta kazen izrečena (prvi in drugi odstavek 129.a ZKP). Obsojenec te možnosti ni izkoristil. Na njegov predlog mu je sodišče dovolilo obročno plačilo denarne kazni. Ker je obsojenec v danem roku ni plačal, niti je ni bilo mogoče prisilno izterjati, je sodišče skladno z določbo prvega odstavka 87. člena KZ-1 določilo kot način izvršitve denarne kazni zapor v trajanju 75 dni. Slednjega ni mogoče nadomestiti z delom v splošno korist. Po določbi osmega odstavka 87. člena KZ-1 je namreč mogoče nadomestiti z delom v splošno korist le s pravnomočno sodbo izrečeno zaporno kazen do dveh let. Obsojenec v pritožbi nadalje trdi, da je delni lastnik nepremičnine, na katero bi sodišče lahko poseglo z izvršbo, vendar te trditve ni z ničemer izkazal. Ponovno odločanje o obročnem plačilu denarne kazni ne pride v poštev, saj sme sodišče to dovoliti le do poteka roka za plačilo denarne kazni (peti odstavek 47. člena KZ-1).

6. Po obrazloženem in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo obsojenca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 391. člena ZKP).

7. Čeprav obsojenec s pritožbo ni uspel, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka iz enakih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov, nastalih pri tem sodišču.