Appeal against compulsory psychiatric detention dismissed; lack of DNA on weapon does not negate reasonable suspicion.

I. Pritožba zagovornika obdolžene AA se kot neutemeljena zavrne.

[JEDRO]

Res je, da na nožu niso bili najdeni sledovi obdolženke, vendar ta okoliščina zanjo ni razbremenilna, saj ni nujno, da kontakt s predmetom nujno pusti sledove na njem. Pomembnejša je ugotovitev, da je bil najdeni nož uporabljen pri kaznivemu dejanju in da naj bi do tega lahko prišla in ga tudi uporabila, le obdolženka. Zato ne drži, da so rezultati Nacionalnega forenzičnega laboratorija ovrgli obstoj utemeljenega suma, kot trdi pritožba.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče je z izpodbijanim sklepom pripor, ki je bil odrejen zoper obdolženo AA iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo tudi po vloženem predlogu za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki se izvršuje v Enoti za forenzično psihiatrijo UKC Maribor.

2. Zoper sklep se smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka pritožuje obdolženkin zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter obdolženki pripor odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je obdolženki pripor podaljšalo po vloženem predlogu za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ker je ugotovilo, da je podan utemeljen sum, da naj bi zagrešila očitano ji kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 in, ker so pri njej še vedno podane konkretne okoliščine, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost. Te ugotovitve je v nadaljevanju podrobno in prepričljivo obrazložilo tako, da se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju na razloge izpodbijanega sklepa le sklicuje in glede pritožbenih očitkov navaja sledeče.

5. Zagovornik obdolženke uvodoma pritrjuje sodišču, da obdolženka potrebuje zdravljenje, vendar meni, da utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, kot se ji očita, ni podan. Dejstvo je, da rezultati Nacionalnega forenzičnega laboratorija niso potrdili domneve, da se na zaseženem kuhinjskem nožu nahajajo obdolženkine sledi, zaradi česar ob odsotnosti drugih materialnih dokazov ni mogoče utemeljeno sklepati, da je obdolženka storila kaznivo dejanje, kot se ji očita. Dokazi, kot jih je tožilstvo predstavilo v predlogu za izrek varnostnega ukrepa namreč potrjujejo zgolj to, da se je nahajala na svojem domu, ne pa tudi, da naj bi storila kaznivo dejanje, česar tudi ni dopustno utemeljevati z njenimi zdravstvenimi težavami. Prav tako ni nobenih dokazov, da naj bi pred dejanjem pri svojemu prijatelju BB vzela nož, s katerim naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje uboja, kakor tudi ni dokazov, da naj bi ta nož uporabila ravno obdolženka. Glede na njeno zdravstveno stanje pa tudi ni utemeljeno sklicevanje sodišča na pisanja, ki jih je obdolženka poslala sodišču in iz katerih izhaja, da je odgovorna za smrt babice.

6. Navedeni pritožbeni pomisleki pravilnosti izpodbijane odločitve niso omajali, predvsem pa ne razlogov, kot jih je sodišče prve stopnje navedlo v prid obstoju utemeljenega suma, da je ravno obdolženka storila kaznivo dejanje. Da je bilo le-to storjeno s kuhinjskim nožem, ki je zmanjkal BB in bil nato po dejanju najden v prostorih hiše, ki jo je uporabljala obdolženkina sestra, je bilo zanesljivo ugotovljeno z analizo forenzičnega laboratorija. Glede na ugotovljeno gibanje obdolženke v času storitve kaznivega dejanja, kot je to podrobneje obrazloženo v izpodbijanem sklepu, pa je utemeljeno sumiti, da je BB nož lahko vzela le obdolženka ob priliki njenega obiska in ga nato po dejanju odložila v stanovanju svoje sestre, ki trenutno tam ni živela, bilo pa je odprto in tudi dostopno obdolženki. Res je, da na nožu niso bili najdeni sledovi obdolženke, vendar ta okoliščina zanjo ni razbremenilna, saj ni nujno, da kontakt s predmetom nujno pusti sledove na njem. Pomembnejša je ugotovitev, da je bil najdeni nož uporabljen pri kaznivemu dejanju in da naj bi do tega lahko prišla in ga tudi uporabila, le obdolženka. Zato ne drži, da so rezultati Nacionalnega forenzičnega laboratorija ovrgli obstoj utemeljenega suma, kot trdi pritožba. Slednja namreč tudi ne upošteva druge okoliščine, zlasti vedenjske odklone obdolženke zaradi njenega zdravstvenega stanja, kar vse je v izpodbijanem sklepu tudi podrobneje obrazloženo. Do sedaj izvedene dokaze je torej treba ocenjevati vsestransko in celokupno, ne pa zgolj parcialno, kot to stori pritožba.

7. Pisanja, ki jih je sodišču poslala obdolženka tako predlog za izrek varnostnega ukrepa kakor izpodbijani sklep nista uporabila kot odločilni dokaz za obrazložitev utemeljenega suma, čeprav na drugi strani v tej fazi postopka tudi ni podlage, da se ta pisanja v dokazne namene ne bi smela uporabiti. Res pa je, da se bo njihova verodostojnost lahko ocenjevala šele v nadaljevanju postopka.

8. Čeprav zagovornik obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP izrecno ne izpodbija, pa sodišče druge stopnje v pravilnost navedene ugotovitve prav tako nima nobenih pomislekov, kakor tudi ne v potrebnost nadaljnjega podaljšanja pripora zaradi varstva ljudi. Ker je spričo vsega navedenega izpodbijana odločitev povsem pravilna, je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženkinega zagovornika na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.