Appeal dismissed; court upheld secret investigation orders based on sufficient evidence of reasonable suspicion. The court rejected claims that evidence was inadmissible due to lack of reasonable suspicion. The court affirmed the first instance's finding that evidence met the required standard. The court held that evidence obtained from secret investigations is admissible if reasonable suspicion exists. The court emphasized that evidence must be evaluated in conjunction with other evidence. The court found no procedural violations in the first instance decision. The court ruled that the defense's arguments regarding the evidence were unfounded. The court confirmed the legality of the secret investigation orders. The court stated that the appeal was rejected as unfounded.

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

[JEDRO]

Eden od temeljnih pogojev za odreditev obeh problematiziranih prikritih preiskovalnih ukrepov, torej tajnega opazovanja po 149.a členu ZKP in nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem po 150. členu ZKP, je obstoj dokaznega standarda na nivoju utemeljenih razlogov za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira enega izmed kataloško določenih kaznivih dejanj.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je predsednik senata sodišča prve stopnje, na podlagi drugega odstavka 83. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z 285.e členom ZKP, zavrnil predloga zagovornikov obtoženih S. D. in R. D., podana na predobravnavnem naroku 29. 3. 2021 ter predlog zagovornika obtoženega T. P., podan na predobravnavnem naroku 21. 4. 2021.

2. Zoper sklep sta se pravočasno pritožili zagovornika obtoženih S. D. in R. D. Uveljavljata pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbama ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogoma za izločitev specificiranih listin ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. V vsebinsko identičnih pritožbah pritožnika grajata presojo prvostopenjskega sodišča, da sta oba problematizirana akta, s katerimi je bilo odrejeno izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov zoper obtožence, in sicer odredba Specializiranega državnega tožilstva z dne 17. 3. 2020, številka SDT-Ktpp-z-4/2020/ABU, za izvajanje ukrepa tajnega opazovanja po 149.a členu ZKP ter odredba preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Celju z dne 20. 3. 2020, opr. št. Pp 1/2020, za izvajanje ukrepa nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanje dokazov o vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem omrežju po 150. členu ZKP, neoporečna glede izpolnjevanja zahteve po obrazloženosti, še zlasti pa glede utemeljitve zahtevanega dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum. Pri tem zagovornika navajata lastno oceno dokazne vrednosti posameznih podatkov in dokazov oziroma zatrjujeta, da gre le za indice, ki obtožencema ne dokazujejo povezave s soobtoženim T. P., osebo V. Š., družbo V. d. o. o., v smislu udeležbe pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja tihotapstva po drugem v zvezi s četrtim odstavkom 250. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Podatki o medsebojnih komunikacijah, o 27 prevozih, okoliščina, da je družba V. d. o. o., prijavljena v objektu, ki je last obtoženega S. D., sklicevanje na skupen vstop obtoženega in Š. v Slovenijo 20. 6. 2018, obtožencema, po prepričanju obrambe ne dokazujejo ničesar, saj naj bi šlo le za indice. Z dokazi zoper soobtoženega P. po mnenju obrambe obtoženima S. D. in R. D. ni mogoče dokazovati zahtevanega dokaznega standarda. Nikjer ni izkazano, da naj bi bila oseba V. kdo izmed obtoženih. Okoliščina, da sta soobtožena S. D. in R. D. medsebojno komunicirala ne dokazuje ničesar, saj gre za očeta in sina. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta pritožbi v pretežnem delu prepisa samih ekskluzijskih predlogov, podanih na predobravnavnem naroku.

5. Eden od temeljnih pogojev za odreditev obeh problematiziranih prikritih preiskovalnih ukrepov, torej tajnega opazovanja po 149.a členu ZKP in nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem po 150. členu ZKP, je obstoj dokaznega standarda na nivoju utemeljenih razlogov za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja oziroma organizira enega izmed kataloško določenih kaznivih dejanj. Utemeljeni razlogi za sum po sodbi Vrhovnega sodišča z dne 24. 5. 2012, opr. št. I Ips 51426/2010, pomenijo višjo stopnjo suma od razlogov za sum in se po kvaliteti in kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približujejo utemeljenemu sumu. Slednjega je Ustavno sodišče v odločbi številka U-I-18/93 z dne 11. 04. 1996 opredelilo kot visoko stopnjo artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Zato je potrebno razloge, s katerimi se utemeljuje sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, konkretizirati in določno izraziti v tolikšni meri, da razumnega človeka prepričajo v obstoj suma ter po drugi strani omogočajo učinkovito sodno presojo (sodba Vrhovnega sodišča RS z dne 8. 9. 2005, opr. št. I Ips 238/2005).

6. V luči zgoraj navedenih spoznanj ustavno-sodne teorije in prakse je bilo torej potrebno pristopiti k ugotavljanju, ali sta državni tožilec in dežurna preiskovalna sodnica, ko sta s predmetnimi odredbami, ki jih obramba šteje za nezakoniti v smislu pomanjkljive oziroma celo zmotne obrazložitve zahtevanega dokaznega standarda, zoper obtožence odredila prikrita preiskovalna ukrepa, imela na razpolago dovolj zanesljivo in preverljivo dokazno podlago, da je bilo zadoščeno zahtevanemu dokaznemu standardu. V skladu z načelom antecendenčnosti procesnih standardov mora biti namreč predpisanemu dokaznemu standardu zadoščeno že v času izdaje odredbe, na podlagi katere se posega v posameznikove pravice in ga ni mogoče utemeljevati z dokazi, ki so bili pridobljeni kasneje (sodba Vrhovnega sodišča z dne 24. 5. 2012, opr. št. I Ips 51426/2010).

7. Po pregledu relevantnega spisovnega gradiva sodišče druge stopnje soglaša z zaključki izpodbijanega sklepa zapisanimi pod točko 7 in 8 obrazložitve glede odrejenega tajnega opazovanja ter pod točko 9 v zvezi z odredbo za nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem po 150. členu ZKP, da obe problematizirani odredbi državnega tožilca in preiskovalne sodnice vsebujeta vse z zakonom predpisane sestavine, tudi v zadostni meri obrazložen in prepričljivo argumentiran zahtevani dokazni standard. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu temeljito in z razumnimi razlogi argumentiralo svoje zaključke o tem, da sta tako državni tožilec kakor tudi preiskovalna sodnica v predlogih policije imela dovolj dokazne podlage za danost utemeljenih razlogov za sum, da obtožena skupaj z Š. in P. ter neznano osebo imenovano V. ter drugimi neugotovljenimi osebami izvršujeta, pripravljata in organizirata kaznivo dejanje tihotapstva po drugem v zvezi s četrtim odstavkom 250.

člena KZ-1. Sodišče druge stopnje zavrača stališče obrambe, da sta se državni tožilec in preiskovalna sodnica pri utemeljevanju dokaznega standarda sklicevala le na indice, ki sedanjima obtožencema niso ničesar dokazovali. Kot je pravilno izpostavilo prvo sodišče, sta obe osporavani odredbi na razumen način utemeljili povezave med obtoženci in družbo V. d. o. o., preko katere se je najmanj dvakrat tedensko tihotapilo cigarete oziroma zakonitim zastopnikom te družbe obtoženim P. ter lastnikom Š. (ta je krivdo za tihotapljenje cigaret v Veliko Britanijo priznal).

Ni šlo le za vsakodnevno komunikacijo med soobtoženimi, ki je bila med obtoženima S. D. in T. P. tudi kriptirana, kar kaže na konspirativnost delovanja, značilno za izvrševanje tovrstne kriminalitete, pač pa tudi druga dejstva, kot so lastništvo objekta kjer je bil sedež družbe V. d. o. o., po obtoženem S. D., skupen vstop preko meje v Slovenijo tega obtoženca in Š. 20. 6. 2018, priznanje krivde Š. za tihotapljenje cigaret, enak kraj bivališča v Litvi Š. in obtoženega S. D., začasno prebivanje obtoženega R. D. v Veliki Britaniji v času izvrševanja kaznivega dejanja tihotapstva, njegovi prihodki v Veliki Britaniji.

Kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje vsakega dokaza, ki sta ga tako državni tožilec kot tudi preiskovalna sodnica verno predstavila, analizirana in ocenila v smislu zahtevanega dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum, ni mogoče presojati ločeno od drugih ampak v njihovi medsebojni povezanosti. Takšen način preizkusa obeh problematiziranih odredb pa tudi sodišču druge stopnje ne poraja dvoma v obstoj utemeljenih razlogov za sum v času izdaje odredb, da sta obtožena S. D. in R. D. bila udeležena pri izvrševanju predmetnega kaznivega dejanja.

8. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke, katerim obramba sicer nasprotuje z nasprotnimi argumenti, ki pa jih bo treba še dokazno preveriti, izčrpno in temeljito obrazložilo ter na podlagi svojih dognanj ugotovilo, da je vse navedeno zadostovalo državnemu tožilcu in preiskovalni sodnici za neomajen zaključek o obstoju utemeljenih razlogov za sum ter posledično zakonito odreditev obeh prikritih preiskovalnih ukrepov zoper obtoženca. Po temeljiti presoji pritožbene zadeve zato sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre soglašati z zaključki prvostopenjskega sodišča, da je bil zahtevani dokazni standard uresničen že ob sami izdaji odredb.

9. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnika sodišču prve stopnje očitata, ker naj se ne bi opredelilo do tistega dela predlogov za ekskluzijo dokazov, v katerem sta predlagatelja predlagala tudi izločitev dokazov, ki so bili pridobljeni s hišnimi preiskavami, ki so bile utemeljene na podlagi dokazov, izhajajočih iz zgoraj citiranih odredb za prikrite preiskovalne ukrepe. Sodišče druge stopnje zavrača tudi ta pritožbeni očitek, saj iz izpodbijanega prvostopenjskega sklepa pod točko 10 obrazložitve jasno izhaja ocena prvega sodišča, da ni nobenega razloga za sklepanje o nezakonitosti hišnih preiskav. Glede na to, da sta predlagatelja njihovo nezakonitost zatrjevala zgolj na trditvi o nezakonitosti odredb o prikritih preiskovalnih ukrepih, so razlogi, da bi se v tem delu pritrdilo pritožnikoma odpadli, ko je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da sta obe odredbi neoporečni v smislu izkazovanja dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum in drugih bistvenih sestavin.

10. Upoštevaje zgoraj navedeno je sodišče druge stopnje zaključilo, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, saj dokazi, katerih izločitev je bila predlagana, ne predstavljajo nedovoljenih dokazov v smislu določbe drugega odstavka 18. člena ZKP. Pritožbeni očitki o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP so zato neutemeljeni.

11. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožb ni zasledilo niti kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni.

12. Če bo za obtožena nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodni taksi za zavrnitev pritožbe zoper sklep po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.