Appeal dismissed: Attendance at training via separate contract is not business travel requiring reimbursement.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožnik se neutemeljeno zavzema za to, da je pri njegovi udeležbi na predavanjih šlo za službeno potovanje. S tem, ko se je udeležil izobraževanja, za katerega je bila med strankama sklenjena pogodba o izobraževanju, ni bil napoten na službeno pot, ampak je bil tedaj z dela odsoten, toženka pa je bila plačevala nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo premalo plačanih potnih stroškov v znesku 684,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka 336,60 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), tožnik pa sam krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje, s stroškovno posledico. Kot napačno graja stališče, da je pogodba o izobraževanju le civilnopravna pogodba, saj se je izobraževal v interesu toženke. Meni, da je z udeležbo na izobraževanju izpolnjeval svojo delovnopravno obveznost iz 170. člena ZDR-1. Vztraja, da je pri napotitvi na izobraževanje v drugem kraju toženka vezana na minimum pravic iz delovnega razmerja, s pogodbo o izobraževanju pa mu ne sme priznati manj pravic. Navaja, da je šlo za vnaprej pripravljeno pogodbo, na katero ni mogel vplivati, v podpis pa jo je prejel že podpisano in z 2-mesečnim zamikom, o njeni vsebini se ni mogel pogajati. Meni, da če delodajalec v svojem interesu napoti delavca opravljat njegovo delovnopravno obveznost (izobraževanje) izven kraja opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi z lastnim avtomobilom, mu je dolžan povrniti kilometrino za občasno uporabo lastnega vozila v službeni namen v višini 18 % cene neosvinčenega bencina skladno z 10. členom aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti. Navaja, da tudi dejstvo, da ni imel potnega naloga niti sklenjenega dogovora o uporabi lastnega vozila v službene namene ne vpliva na to, da je bil na službenem potovanju. Sklicuje se na v bistvenem podobne primere pritožbenega sodišča Pdp 692/2015, Pdp 929/2016 in Pdp 299/2007, Pdp 417/2019 ter zadeve z identičnim pravnim in dejanskim stanjem Pdp 525/2016, Pdp 758/2016 in Pdp 759/2016. Zatrjuje odstop od dosedanje sodne prakse, pri čemer gre za delavce pri istem delodajalcu. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o razliki potnih stroškov med 8 % in 18 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov za prevoženi kilometer na podlagi 101. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. – ZJU), prvega odstavka 95. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (Ur. l. RS, št. 15/2013 in nasl. – ZODPol), 168. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/12 in nasl – ZUJF), 5. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/12), Navodila o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju javnih uslužbencev policije (priloga B 4) in Akta o delitvi sredstev za plačilo redne delovne uspešnosti, dodatkih in nekaterih povračilih stroškov v zvezi z delom javnih uslužbencev Ministrstva za notranje zadeve (priloga B 8) ter tožnikove pogodbe o izobraževanju za pridobitev višješolske izobrazbe Policist (priloga A 2). Tožbeni zahtevek je pravilno zavrnilo na podlagi stališča, da je tožena stranka izpolnila svoje obveznosti skladno s pogodbo o izobraževanju.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva in zavzelo pravilna materialnopravna stališča:

- pogodba o izobraževanju za pridobitev višješolske izobrazbe se presoja po pravilih civilnega prava,

- v predmetni pogodbi o izobraževanju sta stranki določili, da bo toženka tožniku izplačala stroške prevoza na izobraževanje in z izobraževanja v skladu s Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji in ZUJF v višini povračila stroškov prevoza na delo in z dela,

- v skladu z drugim odstavkom 5. člena aneksa povračilo stroškov prevoza na delo in z dela znaša 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov za prevoženi kilometer, kar je toženka tožniku tudi plačala,

- v konkretnem primeru ni šlo za službeno potovanje, saj tožnik ni opravljal dela, ampak se je izobraževal.

8. Tožnik se neutemeljeno zavzema za to, da je pri njegovi udeležbi na predavanjih šlo za službeno potovanje. S tem, ko se je udeležil izobraževanja, za katerega je bila med strankama sklenjena pogodba o izobraževanju, ni bil napoten na službeno pot, ampak je bil tedaj z dela odsoten, toženka pa je bila plačevala nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela. Tako stališče se je tudi ustalilo v novejši sodni praksi (zadeve pritožbenega sodišča št. Pdp 240/2019, Pdp 241/2019, Pdp 242/2019 in Pdp 512/2019), zato sklicevanje tožnika na starejše ali drugačne primere iz sodne prakse na pravilnost odločitve ne vpliva oziroma njegov očitek o odstopu od ustaljene sodne prakse ni utemeljen. Skladno s 170. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1) ima delavec sicer pravico in dolžnost do stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja v skladu s potrebami delovnega procesa, vendar pa to ne pomeni, da je udeležbo na izobraževanju mogoče šteti za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi v drugem kraju od tistega, ki je dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 387/2011). Glede na to je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da je glede višine povračila stroškov prevoza toženka vezana na minimum pravic po zakonu in kolektivni pogodbi, ki se priznajo za službeno potovanje. Toženka mu je pravilno povrnila stroške za prevoz na izobraževanje v višini, dogovorjeni s pogodbo o izobraževanju.

9. Nebistveno je, ali je pogodba o izobraževanju čista civilnopravna pogodba ali pogodba delovnega prava, saj je določila pogodbe vselej treba uporabljati tako, kot se glasijo. V predmetni pogodbi o izobraževanju je povračilo stroškov prevoza na izobraževanje in z izobraževanja določeno v višini povračila stroškov prevoza na delo in z dela. Volja strank je v pogodbi jasno izražena, zato ni razloga, da se je ne bi upoštevalo, velja načelo pacta sunt servanda (prim. sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 51/2011). Na to ne vpliva tožnikovo vztrajanje, da na vsebino pogodbe o izobraževanju ni mogel vplivati niti to, v čigavem interesu je bila pogodba o izobraževanju sklenjena.

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

13. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).