Appeal dismissed; court held personal hardship from license revocation does not justify overturning mandatory suspension due to new serious traffic offense.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

[JEDRO]

Neugodne posledice za storilca, ki bodo za storilca nastale zaradi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (ki so bile sicer že upoštevane pri odločanju o predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja) ne predstavljajo razlog za spremembo izpodbijanega sklepa.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom storilcu preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje storilčev zagovornik, kot navaja iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1) in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi v celoti ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvah, da je storilec v času preizkusne dobe po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 11. 5. 2021, ki je začela teči 1. 6. 2021 in bi se iztekla 1. 5. 2022, storil hujši prekršek, saj mu je bila s plačilnim nalogom Policijske postaje S. G. z dne 5. 7. 2021, ki je postal pravnomočen 14. 7. 2021, za prekršek storjen 5. 7. 2021 z motornim vozilom B kategorije, poleg globe izrečena tudi stranska sankcija 3 kazenske točke v cestnem prometu. Ker drugi odstavek 202.e člena ZP-1 določa, da sodišče s sklepom prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec v preizkusni dobi stori hujši prekršek, to pa je v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZP-1 prekršek, za katerega je bila storilcu izrečena stranska sankcija najmanj treh kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila, je sodišče prve stopnje ob zgoraj povzetih ugotovitvah storilcu utemeljeno in zakonito preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

5. Iz povzete določbe drugega odstavka 202.e člena ZP-1 jasno izhaja, da sodišče v primeru ugotovitve, da je storilec v času preizkusne dobe storil hujši prekršek, nima možnosti tehtanja, ali naj mu odložitev izvršitve prekliče ali ne, temveč je to dolžno storiti. Zato so za presojo pravilnosti in zakonitosti neupoštevne pritožbene navedbe, v katerih zagovornik poudarja, da storilcu vozniško dovoljenje veliko pomeni, saj si brez vožnje z avtomobilom ne predstavlja kako bi lahko opravil vse vsakodnevne opravke – se vozil v službo v A., skrbel za upokojenega očeta, ki ga vozi v trgovino po dnevnih nakupih, predvsem pa k zdravnikom na preglede in zaradi prevozov žene, ki prav tako nima vozniškega dovoljenja. Nedvomno bodo za storilca zaradi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja nastale določene neugodne posledice, vendar te posledice (ki so bile sicer že upoštevane pri odločanju o predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja) ne predstavljajo razlog za spremembo izpodbijanega sklepa. Prav tako podlage za sprejem drugačne odločitve ne predstavljajo pritožbene navedbe, da so kazenske točke v cestnem prometu, zaradi katerih je sodišče storilcu izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, bile izrečene zaradi prehitre vožnje izven naselja, kar je posledica potreb po vsakodnevni vožnji na delo in nazaj, in da ni šlo za prekrške, ki se smatrajo kot hujši prekrški v cestnem prometu.

6. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

7. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče storilcu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.