Appeal against rejection of appeal against first-instance decision is dismissed as inadmissible under ZUP. Appeal against second-instance decision is not permitted by law.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Po določilu prvega odstavka 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), je pritožba dopustna samo zoper odločbo, izdano na prvi stopnji. Pravico do pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje je obsojenec izkoristil, s tem ko je vložil redno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje, s katero je bil predlog za odložitev izvršitve kazni zapora kot neutemeljen zavrnjen. Zoper odločbo sodišča druge stopnje, s katero je bila pritožba zoper odločbo sodišča prve stopnje zavrnjena kot neutemeljena, pa po izrecni določbi citiranega določila 229. člena ZUP redno pravno sredstvo ni več dopustno, zaradi česar se odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe izkaže kot pravilna in zakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot nedovoljeno zavrglo obsojenčevo pritožbo z dne 24. 8. 2021, ki je bila vložena zoper odločbo Višjega sodišča v Celju I Kp 24257/2017 z dne 17. 6. 2021.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se je obsojenec pravočasno pritožil. Uveljavlja kršitev Kazenskega zakonika, Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, Ustave Republike Slovenije, Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli, Splošne deklaracije človekovih pravic ter Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Predlaga, da sodišče vsebinsko odloča o pritožbi in upošteva, da Ustava vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik na povsem načelni ravni uveljavlja kršitev določila 23. člena Ustave Republike Slovenije, ko zgolj povzema vsebino citiranega določila in ne pojasni zakaj bi bila pravica do sodnega varstva obsojencu kršena, niti v smislu prvega odstavka, niti v smislu drugega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Po sodbi pritožbenega sodišča obsojencu ni bila kršena pravica do pravnega sredstva iz določila 25. člena Ustave Republike Slovenije. Obsojencu je bila dana pravica do pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje, pravica do pravnega sredstva pa seveda ne zajema tudi pravice do pritožbe zoper odločbo druge stopnje. Po določilu prvega odstavka 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), je pritožba dopustna samo zoper odločbo, izdano na prvi stopnji. Pravico do pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje je obsojenec izkoristil, s tem ko je vložil redno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča prve stopnje, s katero je bil predlog za odložitev izvršitve kazni zapora kot neutemeljen zavrnjen. Zoper odločbo sodišča druge stopnje, s katero je bila pritožba zoper odločbo sodišča prve stopnje zavrnjena kot neutemeljena, pa po izrecni določbi citiranega določila 229. člena ZUP redno pravno sredstvo ni več dopustno, zaradi česar se odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe izkaže kot pravilna in zakonita. Sodišču prve stopnje, ki je tako spoštovalo ustavna določila, tudi določilo 125. člena Ustave Republike Slovenije in na ustavi temelječ Zakon o splošnem upravnem postopku, tako ni moč očitati kršitve citiranega določila Ustave Republike Slovenije.

6. Drugačne odločitve pa obsojenec tudi ne more doseči z neutemeljenim očitkom, da sodišče ni izvedlo javne glavne obravnave oziroma, da mu ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku. O prošnji za odložitev izvršitve kazni zapora, zlasti pa o pritožbi zoper odločbo, s katero je bilo pravno sredstvo kot nedovoljeno zavrženo, namreč sodišče ne odloča po opravljeni javni obravnavi. O zadevah iz 25. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij namreč odloča sodnik, ki pri okrožnem sodišču vodi zadeve izvrševanja kazni zapora, ki preden izda odločbo, lahko le s potrebnimi preverjanji ugotovi dejstva, ki jih obsojenec navaja v prošnji. V zadevi kot je obravnavana, ko niti niso sporna dejstva, ampak je relevantno le vprašanje dovoljenosti pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje, posebno obsojenčevo sodelovanje ni bilo potrebno, kot tudi ni bilo potrebno posebno preverjanje, da bi se ugotovila dejstva, ki jih obsojenec navaja v pritožbi.

7. Izkaže se tako, da je sodišče prve stopnje, ki je pritožbo zoper odločbo sodišča druge stopnje zavrglo kot nedovoljeno, ravnalo pravilno in zakonito. Ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zoper sklep o zavrženju pritožbe, zavrniti kot neutemeljeno.