Appeal dismissed; daily allowances for drivers working abroad are due for all time on employer's orders, not just working hours.

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pritožba toženke neutemeljeno navaja, da tožnik ni upravičen do dnevnic, ker ni šlo za službene poti, temveč za redno opravljanje dela v tujini. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča, da so tudi vozniki tovornih vozil, ki opravljajo prevoz v tujini, na službeni poti in jim pripadajo dnevnice, pri čemer ni bistveno, ali opravljajo redne delovne naloge ali pa gre le za enkratno in občasno nalogo, ki jo mora delavec opraviti v tujini. Bistveno je, da gre za opravljanje del po nalogu delodajalca v drugem kraju ali na določenih relacijah izven kraja sedeža delodajalca oziroma izven kraja stalnega obrata delodajalca. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo dnevnice za ves čas, ko je bil v tujini, ne zgolj za čas, ki se po določbah ZDCOPMD šteje v delovni čas. Kaj se mobilnim delavcem šteje v delovni čas, je specifično urejeno, za dnevnice pa je bistven ves čas, ko je takšen delavec na službeni poti, torej po nalogu delodajalca v drugem kraju, v tujini.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku iz naslova dnevnic v roku 8 dni plačati naslednje zneske: 224,00 EUR za julij 2014, 38,00 EUR za september 2014, 100,00 EUR za november 2014, 242,00 EUR za december 2014, 190,00 EUR za februar 2015, 190,00 EUR za marec 2015, 85,00 EUR za april 2015, 115,00 EUR za maj 2015, 194,00 EUR za junij 2015 in 181,00 EUR za julij 2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (točka I izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo dnevnic za mesece od aprila 2012 do julija 2015 v zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, z zakonskimi obrestmi od 19. dne v mesecu za dnevnice preteklega meseca in za nadure v skupni višini 5.668,68 EUR bruto, obračun davkov ter prispevkov in izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega neto zneska od dni, kot je razvidno iz izreka sodbe (točka II izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki plačati pravdne stroške v višini 7.997,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku ugodi, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da lahko uveljavlja zahtevke le za čas od julija 2014 dalje, ker je pred tem 26. 8. 2013, 17. 1. 2014 in 18. 7. 2014 podpisal izjave, s katerimi je potrdil, da mu je toženka poravnala vse obveznosti, in se s tem odpovedal uveljavljanju zahtevkov. Pri tem poudarja, da slovenščine sploh ne razume in ni vedel, kaj podpisuje. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati izvedensko mnenje prvotno imenovanega izvedenca A.A.. Ker je upoštevalo le kasnejše izvedensko mnenje izvedenke B.B., je storilo bistveno kršitev določb postopka. Nasprotuje ugotovitvi, da je delo opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času, saj ni bila upoštevana zahteva iz drugega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožnik ni prejel letnega razporeda delovnega časa niti ni bil seznanjen s Pravilnikom toženke, ki bi določal neenakomerno razporejen delovni čas. Sodišče prve stopnje je glede nadur zmotno ugotovilo dejansko stanje. Opozarja na zelo visoke pravdne stroške, ki jih je priznalo toženki, čeprav jih je povzročila sama in zato do njih ni upravičena. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do dnevnic. Tožnik je bil zaposlen kot voznik tovornega vozila in je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje del in nalog prevoza blaga v mednarodnem tovornem prometu. Opravljanje del in nalog voznika v mednarodnem tovornem prometu je za tožnika običajno in s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno delo. Prevozi, ki jih je opravljal kot svoje redno delo, ni mogoče šteti kot službene poti v tujino. Tožnik je za dneve opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi upravičen le do povračila stroškov prehrane med delom. Čas odsotnosti tožnika s sedeža toženke v skladu z ZDCOPMD ne predstavlja v celoti delovnega časa tožnika kot mobilnega delavca, temveč se v delovni čas šteje le čas dejanskega opravljanja dela (vožnja, razkladanje in nakladanje). Tudi iz tega razloga za delo tožnika kot mobilnega delavca ni mogoče uporabiti pojma službena pot. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku pripadajo dnevnice za vse dneve, ko je bil v tujini, ne glede na to, ali je šlo za dneve počitka ali za dneve, ko je vozil, je nepravilna. Sodna praksa je potrdila, da morebitno izplačevanje dnevnic s strani delodajalca ne vzpostavlja takšne obveznosti. Toženka priglaša stroške pritožbe.

4. V odgovoru na pritožbo tožnika toženka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve, ki jo uveljavlja pritožba tožnika. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi, in glede na pritožbene navedbe dodaja:

7. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka (smiselno iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ki jo uveljavlja pritožba tožnika. V zvezi z izvedenskimi mnenji je pravilno štelo, da je za ugotovitev za odločitev bistvenega dejstva, ali je toženka tožniku plačala, kar mu je pripadalo iz naslova dnevnic in nadur, šlo pa je za daljše obdobje in kompleksnejše izračune, potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, in sicer ekonomske stroke. Najprej je postavilo sodnega izvedenca A.A., ki je izvedensko mnenje pripravil 23. 5. 2019 ter zatem še dve dopolnitvi z dne 5. 8. 2019 in 27. 10. 2019. V dopolnitvah se je izvedenec po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje opredelil do pripomb pravdnih strank, pri čemer pa kljub temu, da je priznal, da je prišlo do določenih napak pri izračunu, teh napak ni odpravil. Zato se tudi pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da mnenju ni bilo slediti in da je bilo treba postaviti novo izvedenko B.B.. Izvedenka je izdelala mnenje 14. 5. 2020 ter dopolnitve z dne 27. 7. 2020, 22. 9. 2020 in 3. 11. 2020. Ustrezno je pojasnila in utemeljila svoje izračune prikrajšanja tožnika iz naslova dnevnic in nadur. Sodišče prve stopnje je njeno mnenje sprejelo in pri odločitvi pravilno upoštevalo.

8. Pritožba tožnika neutemeljeno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da se je s podpisom izjav z dne 26. 8. 2013, 17. 1. 2014 in 18. 7. 2014, s katerimi je potrdil, da so poravnane vse obveznosti iz delovnega razmerja, odpovedal, da bi svoje terjatve uveljavljal. Pravilno je štelo, da tovrstna izjava predstavlja odpoved uveljavljanju pravice oziroma terjatve, in pravilno utemeljilo, da novejša sodna praksa 1 stoji na stališču, da se delavec lahko odpove zahtevkom iz delovnega razmerja, če gre za že zapadle terjatve. Vse navedene izjave se nanašajo na terjatve (tudi iz naslova dnevnic in nadur), ki so v trenutku tožnikovega podpisa že zapadle (terjatve pred julijem 2014). Neupoštevna je pritožbena navedba, da izjave niso veljavne, ker tožnik ne razume slovenščine. Tožnik izjav ni izpodbijal, tovrstnih navedb pa pred sodiščem prve stopnje sploh ni podal. Podal je le navedbe, da jih ni podpisal oziroma da podpis ni njegov, ki jih ni dokazal. Pri navedbi, da ne razume slovenščine, gre za nedopustno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Pritožba tožnika neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je delo opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ugotovilo, da je bilo s pogodbama o zaposlitvi z dne 6. 6. 2012 in 8. 8. 2014 dogovorjeno, da ima tožnik lahko neenakomerno razporejen delovni čas, pri čemer se upošteva povprečna delovna obveznost v obdobju 12 mesecev, 2 in da je Pravilnik o delovnih razmerjih toženke, s katerim je bil tožnik seznanjen, čeprav je navajal drugače, v drugem odstavku 20. člena izrecno določal, da je delovni čas voznikov neenakomerno razporejen. Pritožbene navedbe, da toženka ni sprejela letnega razporeda delovnega časa v smislu drugega odstavka 148. člena ZDR-1 in da o tem ni pisno obvestila delavcev na običajen način ter sindikata, niso bistvene, saj se takšna zahteva lahko nanaša le na enakomerno razporejeni delovni čas.

10. Pritožba toženke neutemeljeno navaja, da tožnik ni upravičen do dnevnic, ker ni šlo za službene poti, temveč za redno opravljanje dela v tujini. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča, da so tudi vozniki tovornih vozil, ki opravljajo prevoz v tujini, na službeni poti in jim pripadajo dnevnice, pri čemer ni bistveno, ali opravljajo redne delovne naloge ali pa gre le za enkratno in občasno nalogo, ki jo mora delavec opraviti v tujini. Bistveno je, da gre za opravljanje del po nalogu delodajalca v drugem kraju ali na določenih relacijah izven kraja sedeža delodajalca oziroma izven kraja stalnega obrata delodajalca. 3 Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo dnevnice za ves čas, ko je bil v tujini, ne zgolj za čas, ki se po določbah Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD; Ur. l. RS, št. 76/2005 in nasl.) šteje v delovni čas. Kaj se mobilnim delavcem šteje v delovni čas, je specifično urejeno, za dnevnice pa je bistven ves čas, ko je takšen delavec na službeni poti, torej po nalogu delodajalca v drugem kraju, v tujini.

11. Tožnikove pritožbene navedbe, da so odmerjeni pravdni stroški enormno visoki in da je toženka odgovorna za njihov nastanek, so povsem pavšalne, pa tudi neutemeljene. Sodišče prve stopnje je odmero stroškov opravilo glede na uspeh strank v postopku, pri tem pa pravilno upoštevalo stroške, ki so bili potrebni za postopek (154. in 155. člen ZPP).

12. Ker niso podani s pritožbama uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Stranki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Sodba VS RS VIII Ips 19/2018, odločbe VDSS Pdp 673/2019, Pdp 150/2019, Pdp 160/2019, Pdp 563/2020.

2 33. člen Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS št. 92/2013) določa, da se polni delovni čas pri neenakomerni razporeditvi upošteva kot povprečna delovna obveznost v obdobju 12 mesecev (peti odstavek 158. člena ZDR-1).

3 Sodba in sklep VS RS VIII Ips 346/2007, odločbe VDSS Pdp 967/2015, Pdp 109/2016, Pdp 631/2018, Pdp 720/2019.