Appeal partially allowed; pension court remands case to verify 38 years of pensionable service before granting pension.

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka spremeni tako, da glasi:

"Zadeva se vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje."

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu (I. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje."

III. Tožena stranka je v 15-ih dneh dolžna tožnici povrniti 279,91 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Starostna pokojnina z dnem 25. 2. 2016 je priznana preuranjeno, ker ni razčiščeno ali je tožnica na navedeni datum sploh dopolnila 38 let pokojninske dobe.

Ni dvoma, da je tožnica, ki je rojena 25. 2. 1958, starostni pogoj iz 1. odstavka 36. člena ZPIZ-1 izpolnila 25. 2. 2016, ko je dopolnila 58 let starosti. Na presečni datum 31. 12. 2012 ji je manjkalo manj kot pet let starosti, s čimer je izpolnjen prvi pogoj iz drugega stavka 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2.

Navedeno pa ne velja za pogoj pokojninske dobe, saj pred sodiščem prve stopnje, niti v predsodnem postopku ni bilo razčiščeno, ali je tožnici na presečni datum 31. 12. 2012 manjkalo pet let ali manj pokojninske dobe, ter kdaj je z dodano dobo dopolnila 38 let dobe. Iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja le, da je na dan 31. 12. 2017 dopolnila 31 let 6 mesecev in 8 dni pokojninske dobe in ker je bila v obvezno zavarovanje vključena do 15. 3. 2014, je 25. 2. 2016 dopolnila pokojninsko dobo v enakem trajanju. Upoštevajoč dodatnih 9 mesecev in 16 dni na zavarovalni podlagi 001 od 1. 1. 2006 do 16. 10. 2006 sodišče zaključuje, da je imela tožnica skupaj 32 let, 3 mesece in 24 dni pokojninske dobe. Vendar sodišče ne obrazloži, ali je ugotovljena pokojninska doba dopolnjena do 31. 12. 2012 ali po tem datumu, koliko dodane dobe ter iz katerega obdobja je potrebno prišteti za dopolnitev 38 let pokojninske dobe in na kateri datum je bilo izpolnjenih predpisanih 38 let pokojninske dobe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je kot nezakoniti odpravilo odločbi št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 20. 1. 2020 in št. zadeve: ..., št. dosjeja ... z dne 8. 8. 2019 (I. tč. izreka), tožnici priznalo pravico do starostne pokojnine od 25. 2. 2016 dalje (II. tč. izreka) ter tožencu odredilo, da o odmeri in izplačevanju pokojnine odloči v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe (III. tč. izreka). Toženca je zavezalo, da tožnici v 15 dneh povrne 615,98 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. tč. izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na spremembo v smeri stroškovne zavrnitve zahtevka, oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Do 25. 2. 2016 tožnica ni dopolnila več kot 38 let pokojninske dobe, zato ji je glede na 36. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju 1 (ZPIZ-1) v zvezi s 4. odstavkom 394. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju 2 (ZPIZ-2) od 25. 2. 2016 dalje nezakonito priznana starostna pokojnina. Časa od 1. 1. 2006 do 16. 10. 2006 ni mogoče priznati, čeprav je bila tožnica zavarovana po šifri 001 na podlagi delovnega razmerja, saj se po 191. členu ZPIZ-1 v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili plačani prispevki. Ker je bila tožnica poslovodna oseba in družbenica gospodarske družbe, zanjo ni uporabljiv 192. člen ZPIZ-2. Kot direktorica bi morala zagotoviti plačilo prispevkov, kot družbenica pa sredstva za solventnost pravne osebe z morebitno dokapitalizacijo. Potrebno je izhajati iz tožničinega statusa družbenice in poslovodne osebe, ki je delala po pogodbi o zaposlitvi v družbi A. d. o. o. v stečaju, ter upoštevati, da od 1. 1. 2006 do 31. 10. 2006 prispevki niso bili plačani. Za navedeno obdobje jo je sodišče nezakonito razbremenilo obveznosti plačila prispevkov in ji nezakonito priznalo 9 mesecev in 16 dni zavarovalne dobe.

Sodišče nadalje ni pravilno upoštevalo 3 leta, 9 mesecev in 14 dni prijavljenosti na zavodu za zaposlovanje, saj jih je kot dodano dobo uporabilo do 31. 12. 2017, čeprav je starostno pokojnino priznalo z dnem 25. 2. 2016. Dodano dobo bi lahko upoštevalo največ do 25. 2. 2016, kar od 16. 3. 2014 do 25. 2. 2016 znaša 1 leto, 11 mesecev in 20 dni in ne 3 leta, 9 mesecev in 14 dni. Do 25. 2. 2016 je tožnici iz naslova študija mogoče prišteti 2 leti in 6 mesecev, iz naslova prijave na zavodu za zaposlovanje pa 1 leto, 11 mesecev in 20 dni. Skupno torej 4 leta, 5 mesecev in 20 dni in ne 6 let, 3 mesece in 14 dni. Tožnica zato ne izpolnjuje pogoja pokojninske dobe iz 36. člena ZPIZ-1 v zvezi s 4. odstavkom 394. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do starostne pokojnine.

3. Tožnica v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Gre za sodno socialni spor na podlagi izpodbojne tožbe zoper upravni odločbi z dne 20. 1. 2020 in 8. 8. 2019 o zavrnjeni pravici do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do 31. 12. 2012, ker je bilo v predsodnem postopku ugotovljeno, da za priznanje pravice niso izpolnjeni predpisani pogoji.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 394. členu ZPIZ-2 v zvezi s 1. odstavkom 36. člena in 193. členom ZPIZ-1,veljavnim do 31. 12. 2012. Po drugem stavku 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2 o varstvu pričakovanih pravic, se lahko po predpisih, veljavnih do uveljavitve zakona, upokoji invalid II. ali III. kategorije, ki je na dan 31. 12. 2012 prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje in mu na ta dan za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve zakona manjka do 5 let starosti in 5 let pokojninske dobe ali manj, ko dopolni manjkajočo starost in pokojninsko dobo. S 1. odstavkom 36. člena ZPIZ-1 je bilo za ženske predpisanih 58 let starosti in 38 let pokojninske dobe, v 193. členu ZPIZ-1 pa določeno, da se za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine poleg pokojninske dobe, kot dodana doba upoštevajo tudi leta zaključenega študija, ter čas, v katerem je bil zavarovanec prijavljen na zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve, če ta ni vštet v pokojninsko dobo. Dodana doba je čas zunaj zavarovanja, ki se upošteva pri ugotavljanju minimalne pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine (8. člen ZPIZ-1).

Za zakonito priznanje starostne pokojnine je torej bistven odgovor na vprašanja, ali sta na presečni datum 31. 12. 2012 izpolnjena oba, kumulativno predpisana pogoja, tj. pet let manjkajoče starosti ter največ pet let manjkajoče pokojninske dobe, kdaj zavarovanka dopolni 58 let starosti in ali ter kdaj dopolni 38 let pokojninske dobe.

7. Ker v predmetni zadevi ni bilo v celoti pravilno uporabljeno materialno pravo, so ostala pravno odločilna dejstva za priznano pravico do starostne pokojnine od 25. 2. 2016 dalje pomanjkljivo razčiščena. Povsem enako velja za zavrnilne razloge v predsodnem postopku, saj prvostopenjska odločba sploh nima dejanskih razlogov, drugostopenjske pa se glede odločilnih razlogov ne da preizkusiti. Izpodbijani nezakoniti upravni odločbi sta na podlagi 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih 3 (ZDSS-1) utemeljeno odpravljeni in pritožba zoper I. točko izreka sodbe ni utemeljena. Slednje pa ne velja za II. točko izreka izpodbijane sodbe, saj je starostna pokojnina z dnem 25. 2. 2016 priznana preuranjeno, ker ni razčiščeno ali je tožnica na navedeni datum sploh dopolnila 38 let pokojninske dobe.

8. Ni dvoma, da je tožnica, ki je rojena 25. 2. 1958, starostni pogoj iz 1. odstavka 36. člena ZPIZ-1 izpolnila 25. 2. 2016, ko je dopolnila 58 let starosti. Na presečni datum 31. 12. 2012 ji je manjkalo manj kot pet let starosti, s čimer je izpolnjen prvi pogoj iz drugega stavka 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2.

Navedeno pa ne velja za pogoj pokojninske dobe, saj pred sodiščem prve stopnje, niti v predsodnem postopku ni bilo razčiščeno, ali je tožnici na presečni datum 31. 12. 2012 manjkalo pet let ali manj pokojninske dobe, ter kdaj je z dodano dobo dopolnila 38 let dobe. Iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja le, da je na dan 31. 12. 2017 dopolnila 31 let 6 mesecev in 8 dni pokojninske dobe in ker je bila v obvezno zavarovanje vključena do 15. 3. 2014, je 25. 2. 2016 dopolnila pokojninsko dobo v enakem trajanju. Upoštevajoč dodatnih 9 mesecev in 16 dni na zavarovalni podlagi 001 od 1. 1. 2006 do 16. 10. 2006 sodišče zaključuje, da je imela tožnica skupaj 32 let, 3 mesece in 24 dni pokojninske dobe. Vendar sodišče ne obrazloži, ali je ugotovljena pokojninska doba dopolnjena do 31. 12. 2012 ali po tem datumu, koliko dodane dobe ter iz katerega obdobja je potrebno prišteti za dopolnitev 38 let pokojninske dobe in na kateri datum je bilo izpolnjenih predpisanih 38 let pokojninske dobe.

9. Toženčevo pritožbeno stališče o neupoštevnosti 9 mesecev in 16 dni pokojninske dobe iz naslova zavarovanja na temelju delovnega razmerja od 1. 1. 2006 do 16. 10. 2006, ni sprejemljivo. Bistveno pravilnih razlogov za upoštevnost časa od 1. 1. 2006 (in ne od 1. 11. 2006 kot je zaradi očitne pomote zapisano v 12. tč. obrazložitve sodbe) do 16. 10. 2006, utemeljenih v 7., 8. in 12. točki obrazložitve sodbe, pritožbeno sodišče ne ponavlja znova. Dodatno poudarja le, da prihaja pritožnik v nasprotje s svojo lastno pravnomočno upravno odločbo, po kateri je imela tožnica od 1. 7. 1997 do 31. 1. 2007 lastnost zavarovanke iz naslova delovnega razmerja pri A. d. o. o. na podlagi 8. člena ZPIZ/92 4 in 1. odstavka 13. člena ZPIZ-1. Nenazadnje je 25. člen ZPIZ-1, ki je urejal zavarovanje v primeru večih pravnih razmerij, eksplicitno določal, da se oseba zavaruje po podlagi, ki je bila v zakonu določena pred drugimi. V nasprotju z ZPIZ-1 je torej zatrjevanje, da bi tožnica morala biti zavarovana kot lastnica gospodarske družbe in poslovodna oseba po 15. členu ZPIZ-1, in da v zadevi ni uporabljiv 192. temveč 191. člen ZPIZ-1. Glede na ustaljeno sodno prakso ter z Ustavo RS zagotovljeno enakostjo pred zakonom (14. člen) in enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen) pritožbena izvajanja v navedeni smeri ne morejo biti uspešna.

10. Pritožbi je potrebno pritrditi le glede očitka, da dodatnih 9 mesecev in 16 dni pokojninske dobe samih po sebi ne pomeni izpolnitve pogoja 38 let pokojninske dobe, in da posledično starostna pokojnina z dnem 25. 2. 2016 ni zakonito priznana. Ob uporabi 193. člena ZPIZ-1 je v okoliščinah konkretnega primera za izpolnitev pogoja pokojninske dobe na presečni datum 31. 12. 2012 potrebno zagotovo prišteti še dodano dobo iz naslova šolanja od 1. 10. 1976 do 31. 3. 1979 ter dodano dobo iz naslova prijave na zavodu za zaposlovanje po 1. 1. 2013. Torej. od 16. 3. 2014 do največ 31. 12. 2017 oziroma izpolnitve predpisanih 38 let pokojninske dobe.

11. Iz predhodnih dejanskih in pravnih razlogov je potrebno pritožbo toženca zoper ugoditveno I. in stroškovno IV. točko izreka sodbe zavrniti, v tem delu na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku 5 (ZPP) potrditi prvostopenjsko sodbo in razsoditi, kot izhaja iz II. točke izreka te sodne odločbe.

12. V preostalem je potrebno pritožbi ugoditi, na podlagi 358. člena ZPP v zvezi z 82. členom ZDSS-1 spremeniti II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe, ter zadevo v tem obsegu vrniti v ponovno upravno odločanje. V ponovljenem upravnem postopku bo toženec poleg že upoštevane pokojninske dobe v prejšnjem postopku, upošteval tudi pokojninsko dobo, dopolnjeno od 1. 1. 2006 do 16. 10. 2006, ter ob uporabi dodane dobe iz naslova šolanja, najprej ugotovil, ali tožnica poleg pogoja starosti na dan 31. 12. 2012 izpolnjuje tudi pogoj maksimalno manjkajočih pet let pokojninske dobe do predpisanih 38 let. Ob pravilni uporabi materialnega prava v skladu z usmeritvijo iz te sodne odločbe bo ob nespornih 58 letih starosti na dan 25. 2. 2016 ugotovil še datum izpolnitve drugega kumulativno predpisanega pogoja, to je datum dopolnitve 38 let pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine. Šele po ugotovitvi dejstev v nakazani smeri in razjasnitvi morebitnih drugih, bo lahko zakonito odločil o upravičenosti tožnice do starostne pokojnine. V primeru pozitivnega odgovora bo priznal pravico do starostne pokojnine od dneva izpolnitve kumulativno predpisanega pogoja starosti in pokojninske dobe ter pripadajočo denarno dajatev tudi odmeril.

13. Ob takšnem pritožbenem izidu je toženec v skladu s 165. členom v zvezi s 155. členom ZPP ter Odvetniško tarifo 6 (OT) v 15-ih dneh od prejema sodbe dolžan tožnici povrniti 279,91 EUR stroškov odgovora na pritožbo. Sodišče je priznalo priglašenih 375 točk za odgovor na pritožbo in 7,4 točke za materialne stroške. Skupaj torej 382,40 točk po 0,60 EUR, kar znese 229, 44 EUR, povečanih za 22 % DDV pa 279,91 EUR kot je razvidno iz III. točke izreka te sodbe.

1 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

3 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.

4 Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 12/92.

5 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.

6 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.