Appeal allowed; joint sentence invalid due to lack of surrender to speciality principle and statute of limitations.

Pritožbi zagovornika obsojenega M.K. se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

[JEDRO]

Oseba, ki je bila predana Republiki Sloveniji, se lahko za kazniva dejanja, storjena pred predajo, odpove načelu specialnosti (prvi odstavek 47. člena ZSKZDČEU-1). Če se načelu specialnosti ne odpove, mora sodišče zaprositi za soglasje državo članico, ki je osebo predala, da se predano osebo lahko preganja, zoper njo izvrši kazen ali preda drugi državi članici zaradi drugega kaznivega dejanja, strojenega pred njeno predajo (četrti odstavek 47. člena ZSKZDČEU-1).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je v postopku neprave obnove kazenskega postopka zoper obsojenega M.K. s sodbo II Kr 86283/2010 z dne 18. 9. 2019 na predlog obsojenčevega zagovornika spremenilo pravnomočne sodbe:

- Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici I K 86283/2010 z dne 24. 4. 2013 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici I K 86283/2010 z dne 29. 11. 2013 in sklepom Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 86283/2010 z dne 6. 3. 2014, s katero je bila obsojencu izrečena enotna kazen eno leto in tri mesece zapora,

- Okrajnega sodišča v Murski Soboti IV K 45634/2011 z dne 11. 1. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 45634/2011 z dne 13. 9. 2016, s katero je bila obsojencu izrečena kazen šest mesecev zapora, in

- Okrajnega sodišča v Celju I K 8632/2015 z dne 11. 3. 2016, s katero je bila obsojencu izrečena kazen štiri mesece zapora,

v izreku o kazni tako, da je obsojencu na podlagi prvega odstavka 55. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in 1. točke prvega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) izreklo enotno kazen dve leti zapora. Na podlagi prvega odstavka 55. člena in prvega odstavka 56. člena KZ-1 je v izrečeno enotno kazen vštelo že prestano kazen eno leto in tri mesece zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici I K 86283/2010 z dne 24. 4. 2013.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obsojenca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji ter kršitve ustavnih pravic. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni) in izrek enotne kazni zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zagovornik s pritožbenimi navedbami v smeri, da izvršitev kazni po sodbah Okrajnega sodišča v Celju I K 8632/2015 z dne 11. 3. 2016 in Okrajnega sodišča v Murski Soboti IV K 45634/2011 z dne 11. 1. 2016, ki sta bili v odločbah o izreku kazni spremenjeni z izpodbijano sodbo, ni dovoljena zaradi načela specialnosti iz 12. in 45. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1), smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Iz sklepa Županijskega sodišča v Zadru 4 Kir-eun-6/15 z dne 12. 9. 2015, ki ga v pritožbi prilaga zagovornik, izhaja, da je Okrožno sodišče v Mariboru dne 4. 5. 2015 zoper obsojenega M.K. izdalo evropski nalog za prijetje in predajo zaradi izvršitve kazni eno leto in tri mesece zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici I K 86283/2010 z dne 24. 4. 2013. Obsojenec, ki je bil prijet na Hrvaškem, se je strinjal s predajo Republiki Sloveniji, ni pa se odrekel načelu specialnosti. V skladu z načelom specialnosti iz 12. člena ZSKZDČEU-1 se sme zahtevano osebo, ki je predana drugi državi članici, preganjati, zoper njo izvršiti kazen ali jo predati drugi državi članici samo zaradi tistega kaznivega dejanja, ki ga je storila pred predajo in zaradi katerega je bila predana, razen če ta zakon določa drugače. Izjeme od navedenega načela so določene v 46. členu ZSKZDČEU-1. Načelo specialnosti se tako ne uporablja: 1. če oseba, ki je imela možnost oditi z ozemlja Republike Slovenije, tega ne stori v 45 dneh po svoji dokončni izpustitvi ali se v Republiko Slovenijo po odhodu znova vrne; 2. če je za drugo dejanje, ki ga je oseba storila pred predajo, predpisana le denarna kazen; 3. če se je oseba pred ali po predaji izrecno odpovedala načelu specialnosti; 4. v okviru kazenskega postopka ne bodo uporabljeni ukrepi, ki pomenijo odvzem prostosti; 5. kadar bi bila oseba kaznovana s kaznijo ali ukrepom, ki ni vezan z odvzemom prostosti, zlasti z denarno kaznijo ali kakim nadomestnim ukrepom, četudi bi lahko ta kazen ali ukrep povzročila omejevanje osebne prostosti; 6. če država članica, ki je osebo predala, soglaša s pregonom, izvršitvijo kazni ali predajo drugi državi članici, zaradi drugega kaznivega dejanja, ki ga je oseba storila pred predajo. Oseba, ki je bila predana Republiki Sloveniji, se lahko za kazniva dejanja, storjena pred predajo, odpove načelu specialnosti (prvi odstavek 47. člena ZSKZDČEU-1). Če se načelu specialnosti ne odpove, mora sodišče zaprositi za soglasje državo članico, ki je osebo predala, da se predano osebo lahko preganja, zoper njo izvrši kazen ali preda drugi državi članici zaradi drugega kaznivega dejanja, strojenega pred njeno predajo (četrti odstavek 47. člena ZSKZDČEU-1).

6. Sodbi Okrajnega sodišča v Celju I K 8632/2015 in Okrajnega sodišča v Murski Soboti IV K 45634/2011 sta bili obsojencu izrečeni po tem, ko je bil na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo s strani Republike Hrvaške izročen Republiki Sloveniji (sodba Okrajnega sodišča v Celju I K 8632/2015 je postala pravnomočna dne 2. 4. 2016, sodba Okrajnega sodišča v Murski Soboti IV K 45634/2011 pa dne 26. 9. 2016), kazniva dejanja po teh sodbah pa je obsojenec storil pred predajo (v letu 2011 in 2013). Obsojenec se načelu specialnosti ni odpovedal, medtem ko iz podatkov spisa ni razvidno, ali je Republika Hrvaška podala soglasje za pregon obsojenca zaradi obravnavanih kaznivih dejanj, saj sodišče prve stopnje v navedeni kazenski zadevi niti ni vpogledalo. Zagovornik je k pritožbi sicer priložil sklep Okrajnega sodišča v Celju II Kr 8632/2015 z dne 26. 9. 2019, s katerim je sodišče odločilo, da se izvršitev kazni zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Celju I K 8632/2015 z dne 11. 3. 2016 začasno ne dovoli, iz razlogov sklepa pa izhaja, da bo sodišče moralo pridobiti soglasje Republike Hrvaške za izvršitev kazni zapora. Vendar pa zgolj na podlagi takšnega sklepa, upoštevaje, da za kazensko zadevo Okrajnega sodišča v Murski Soboti IV K 45634/2011 glede obstoja soglasja h kazenskemu pregonu ni podatka, pritožbeno sodišče ne more sprejeti zaključkov v smeri, ali so bile procesne predpostavke za dovoljenost kazenskega pregona za kazniva dejanja iz teh dveh sodb izpolnjene oziroma ali zaradi načela specialnosti procesne predpostavke niso bile izpolnjene, zaradi česar bi lahko izpodbijano sodbo spremenilo tako, da bi predlog obsojenčevega zagovornika za združitev kazni, izrečenih s sodbami, navedenih v točki 1 obrazložitve te sodbe, zavrnilo. 1 O tem bo namreč moralo ustrezne poizvedbe opraviti sodišče prve stopnje.

7. Glede pritožbenih navedb o zastaranju izvršitve zapornih kazni po sodbah Okrajnega sodišča v Celju I K 8632/2015 in Okrajnega sodišča v Murski Soboti IV K 45634/2011 pa pritožbeno sodišče na tem mestu zgolj pojasnjuje, da v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, 2 pride v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve kazni v poštev tisti kazenski zakon, ki velja ob pravnomočnosti sodbe, razen če se po pravnomočnosti sodbe zakon v korist obsojenca (enkrat ali večkrat) spremeni. V takem primeru je potrebno uporabiti zakon, ki je glede vprašanja, kdaj zastara izvršitev izrečene kazni, za obsojenca najugodnejši. V kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile procesne predpostavke za dovoljenost kazenskega pregona za kazniva dejanja iz sodb Okrajnega sodišča v Celju I K 8632/2015 in Okrajnega sodišča v Murski Soboti IV K 45634/2011 izpolnjene, bo torej upoštevalo, da sta obravnavani sodbi postali pravnomočni v času veljavnosti novele KZ-1C oziroma KZ-1D, ki sprememb na področju štetja rokov za zastaranje izvršitve kazni zapora nista prinesli, enako je mogoče ugotoviti tudi za kasneje sprejeto novelo KZ-1E. Po 5. točki 92. člena KZ-1 se kazen zapora do enega leta ne sme več izvršiti, če je poteklo šest let od obsodbe. Izvršitev kazni bo za obsojenca po sodbi Okrajnega sodišča v Celju I K 8632/2015, ki je postala pravnomočna dne 2. 4. 2016, zastarala dne 2. 4. 2022, po sodbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti IV K 45634/2011, ki je postala pravnomočna dne 26. 9. 2016, pa dne 26. 9. 2022 (če bo zastaranje teklo brez prekinitev).

8. Zagovornik v pritožbi neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, da v postopku neprave obnove kazenskega postopka ni mogoče odločiti o načinu izvršitve kazni zapora iz 86. člena KZ-1. Obsojenec je po svojem zagovorniku v predlogu za nepravo obnovo kazenskega postopka predlagal, da sodišče ob izreku enotne kazni hkrati odloči, da sme kazen zapora prestajati na odprtem oddelku, in sicer tako, da še naprej dela in prebiva doma, razen ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Sodišče prve stopnje takšnemu predlogu ni sledilo, pri tem pa se je sklicevalo na primerljivo zadevo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 43731/2013 z dne 26. 1. 2018, v kateri je pritožbeno sodišče presojalo vprašanje, ali se v postopku neprave obnove kazenskega postopka lahko določi tudi vrsta zavoda, v kateri bo obsojenec prestajal zaporno kazen. Pritožbeno sodišče tako soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, da je predmet neprave obnove kazenskega postopka „le“ izrek enotne kazni, medtem ko sodišče v način izvršitve kazni zapora ne more posegati. O dopustnosti izvršitve kazni zapora na načine, določene v 86. členu KZ-1 (torej tudi glede predlaganega načina prestajanja zaporne kazni v odprtem oddelku in t.i. vikend zapora), odloča sodišče na predlog obdolženca s sodbo, s katero izreče kazen zapora, ali na predlog obsojenca s posebnim sklepom (dvanajsti odstavek 86. člena KZ-1). Navedeno lahko stori, kadar izreče sodbo po opravljeni glavni obravnavi, oziroma ko odloča s sklepom o predlogu obsojenca, ki ga ta poda v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe oziroma od dneva vročitve prepisa sodbe, če je ta obsojencu oziroma njegovemu zagovorniku vročen po pravnomočnosti sodbe. Navedeno pomeni, da sodišče v postopku neprave obnove kazenskega postopka, ko spreminja posamezne pravnomočne sodbe v odločbah o kazenski sankciji, ne more določiti načina izvršitve kazni zapora.

9. Ugotovljeno stanje zadeve tako terja razveljavitev izpodbijane sodbe v celoti in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 392. člena ZKP). Prvostopenjsko sodišče bo po presoji, ali so bile procesne predpostavke za dovoljenost kazenskega pregona za kazniva dejanja iz sodb Okrajnega sodišča v Celju I K 8632/2015 in Okrajnega sodišča v Murski Soboti IV K 45634/2011 izpolnjene ali ne, ponovno odločilo o predlogu obsojenčevega zagovornika za nepravo obnovo kazenskega postopka.

1 Prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 10289/2013 z dne 22. 5. 2014.

2 Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 41963/2013 z dne 5. 7. 2018.