Appeal dismissed for filing a temporary order request 12 days after the first-instance decision became final.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pritožnica je predlog za izdajo začasne odredbe, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom, vložila dvanajst dni po prejemu odločitve pritožbenega sodišča, s katero je postala odločitev o namestitvi mladoletnega A. v SVZ pravnomočna. V navedenem kratkem obdobju se pogoji, ki so bili podlaga za izdajo omenjene začasne odredbe (161. člen DZ), niso v ničemer spremenili. Pritožnica spremembe pogojev za izdajo začasne odredbe tudi ni navajala. Očitno s svojim predlogom nedopustno zahteva zgolj ponoven preizkus že pravnomočne odločitve. Pritožničin predlog za izdajo nove začasne odredbe je že zato neutemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog prve nasprotne udeleženke za izdajo začasne odredbe, da naj se njen mladoletni sin A. A., ki je bil njej in otrokovem očetu B. B. z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I Z 34/2020 z dne 30. 6. 2020 začasno odvzet ter nameščen v CUDV X., nato pa z odločbo istega sodišča II Z 66/2020 z dne 31. 10. 2020 nameščen v Center za mentalno zdravje UPK, namesti v CUDV Y., in da naj se namestitev v omenjeni center opravi, ko bo izpraznjeno prvo prosto mesto v zavodu, do takrat pa naj mld. A. živi pri njej.

2. Prva nasprotna udeleženka je vložila pravočasno pritožbo, v kateri je navedla, da jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da ji ugodi in spremeni izpodbijani sklep tako, da ugodi njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe. Meni, da je zavrnitev njenega predloga v škodo mld. A. in da sodišče ni zadostno raziskalo dejanskega stanja, saj je prepričana, da bi nastanitev njenemu sinu v socialno varstvenem zavodu (SVZ) škodovala, saj je navedeni zavod namenjen odraslim. V tem zavodu pa so imeli v zadnjem času tudi precej hudega nasilja med stanovalci. Ker potrebe po hospitalizaciji mld. A. ni, je prepričana, da mu škoduje tudi hospitalizacija v UPK. A. lahko na prosto mesto v CUDV Y. počaka pri njej oziroma v okolju, ki ga pozna, mu predstavlja varno zavetje in se počuti dobro. Navaja še, da ni verjetnosti agresivnih izbruhov mld. A. doma.

3. Kolizijska skrbnica mld. otroka je v odgovoru na pritožbo predlagala pritožbenemu sodišču, da jo zavrne in potrdi izpodbijano odločitev. V razlogih odgovora na pritožbo je navedla, da nasprotna udeleženka ni izkazala novih okoliščin, ki bi narekovale izdajo nove začasne odredbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica je v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe povzela odločitvi o dveh preteklih začasnih odredbah, ne pa tudi o sedaj veljavni začasni odredbi, ki je bila izdana s sklepom prvostopenjskega sodišča z dne 19. 1. 2021 in je postala pravnomočna z odločitvijo tega pritožbenega sodišča IV Cp 100/2021 z dne 5. 2. 2021. Odločeno je bilo, da se mld. A. A. namesti v varovani oddelek SVZ, najdalj do 19. 1. 2022, namestitev pa se opravi, ko bo izpraznjeno prvo prosto mesto v zavodu, do takrat pa mld. A. ostane na oddelku Univerzitetne psihiatrične klinike (UPK). Sodišče je še odločilo, da se osebni stiki med mld. A. in pritožnico ter očetom B. B. po namestitvi v socialni varstveni zavod začasno ne izvajajo, dovoljeni pa so telefonski stiki mld. A. pritožnico, po njenem predhodnem dogovoru s socialno varstvenim zavodom. Sodišče prve stopnje je s pomočjo sodne izvedenke psihiatrinje zaključilo, da je treba mld. A., ki je otrok z duševno manj razvitostjo, z motnjo avtističnega spektra, s pridruženo vedenjsko motnjo in hudo slabovidnostjo, in ob ugotovitvi, da je A. agresivno vedenje resno ogrožujoče in nevarno za druge ljudi 1 , zaključilo, da mu je potrebno zagotoviti neprekinjeno zaščito, varstvo in nadzor in da mu je to lahko zagotovljeno le v zavodu, v katerem je zagotovljena možnost izvajanja posebnih varovalnih ukrepov. Ker pa v državi ni ustreznega zavoda za otroke, ki bi imeli varovani oddelek, je zaključilo, da je najprimernejša njegova namestitev v SVZ, in sicer zaradi večje dosegljivosti psihiatrične obravnave. Prvostopenjsko sodišče in pritožbeno sodišče sta v svojih odločitvah poudarili, da zakonodajalec glede varstva otrok in mladoletnikov s težkimi duševnimi motnjami ni poskrbel za institucijo, ki bi bila primerna in uposobljena za njihovo namestitev, v tem prepoznali protiustavno pravno praznino, ki krši ustavno zagotovljene pravice otrok in invalidov (19., 21., 52. in 56. člen RS) ugotovili, da sta seznanjeni z zahtevo za presojo ustavnosti Zakona o socialnem varstvu (ZSV) in Zakona o duševnem zdravju (ZDZDR), ki jo je vložilo Vrhovno sodišče RS 6. 11. 2020 v zadevi z enako problematiko II Ips 67/2020. Iz obeh sklepov omenjenih sodišč izhaja, da je odločitev o namestitvi A. v SVZ glede na konkretne okoliščine v njegovo največjo korist.

6. Pritožnica je predlog za izdajo začasne odredbe, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom, vložila dvanajst dni po prejemu odločitve pritožbenega sodišča, s katero je postala odločitev o namestitvi mld. A. v SVZ pravnomočna. V navedenem kratkem obdobju se pogoji, ki so bili podlaga za izdajo omenjene začasne odredbe (161. člen Družinskega zakonika – DZ), niso v ničemer spremenili. Pritožnica spremembe pogojev za izdajo začasne odredbe tudi ni navajala. Očitno s svojim predlogom nedopustno zahteva zgolj ponoven preizkus že pravnomočne odločitve o namestitvi mld. A. v SVZ. Pritožničin predlog za izdajo nove začasne odredbe je že zato neutemeljen, zato ga je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo.

7. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP-1).

1 Mld. A. je fizično zelo razvit, ima 173 cm in 72 kg, po fizični konstituciji je kot odrasla oseba, temu primerna pa je tudi njegova fizična moč agresije.