Appeal dismissed; court upheld first instance ruling on insurance claim denial based on expert report findings.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appellant's appeal against a first-instance judgment ordering the defendant to pay insurance compensation. The appellant argued that specific scratches and dents on the vehicle's rear doors and bumper, which the expert report excluded from the defendant's truck collision, proved all damage occurred in a single event different from the insured accident. The court rejected this reasoning, stating the expert report did not require all damages to stem from one incident and that the appellant failed to provide convincing evidence contradicting the expert's conclusions. Consequently, the court confirmed the first instance decision upholding the insurance payout while denying the appellant's claim for reduced damages.
Legislator headnote
AI generatedZakon o zavarovanju; Zakon o pravdnem postopku: The court's assessment of factual circumstances based on expert evidence is binding unless clearly erroneous; the appellant's argument that isolated minor damages imply a different accident scenario does not automatically invalidate the expert's finding that the primary damage pattern matches the insured event.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Blage in prečno potekajoče praske v osrednjem delu prtljažnih vrat in praske na zgornjem delu obloge zadnjega odbijača tik pod zadnjim desnim in spodnjim vogalnim delom prtljažnih vrat po ugotovitvah izvedenca niso mogle nastati ob podrsanju kesona poltovornega vozila. Ta ugotovitev naj bi po zatrjevanjih pritožbe izkazovala, da so vse poškodbe nastale v istem škodnem dogodku, ki pa ni tisti, kot ga zatrjuje tožnik. Takšnemu razlogovanju pritožbeno sodišče ne sledi. Iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi morale vse poškodbe nastati v istem škodnem dogodku.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo zavarovalnine v višini 1.962,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek – za znesek 763,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2018 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od 1.962,79 EUR za čas od 17. 8. 2018 do 30. 8. 2018 – je zavrnilo (II. točka izreka). V točki III izreka pa je odločilo, da mora toženka povrniti 839,35 EUR tožnikovih pravdnih stroškov – v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka, ki v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni v I. in III. točki izreka tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti ter tožnika zaveže k plačilu njenih priglašenih pravdnih stroškov.
Opozarja na mnenje izvedenca za raziskavo prometnih nesreč, ki je potrdil možnost nastanka poškodb spojlerja, zadnje desne luči in močnejšega vtisnjenja pločevine zadnjih prtljažnih vrat ob vzvratni vožnji kakega poltovornega vozila, katerega zadnji desni vogalni del kesona je prišel v kontakt s prtljažnimi vrati. Vendar pa je izvedenec v celoti izključil možnost nastanka prečno potekajočih prask na osrednjem delu prtljažnih vrat med obema notranjima lučema in prask na zgornjem delu obloge zadnjega odbijača na zatrjevani način. Teh ni mogoče pripisati stiku s kesonom neznanega poltovornega vozila. Gre pa za isto območje na tožnikovem vozilu, na katerem so nastale tudi poškodbe, za katere izvedenec meni, da bi lahko nastale na zatrjevani način, zato je očitno, da so vse poškodbe nastale v istem škodnem dogodku, ki pa ni tisti, ki ga kot zavarovalni primer navaja tožnik. Številne prečno potekajoče praske na prtljažnih vratih so glede na lokacijo poškodb očitno nastale istočasno kot močneje vtisnjena pločevina pod zadnjo desno lučjo. Sodišče prve stopnje je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da je neznano poltovorno vozilo povzročilo poškodbe spojlerja, zadnje desne luči in pločevine zadnjih prtljažnih vrat na tožnikovem vozilu.
3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev ter pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom sodišča prve stopnje. Poudarja, da t. i. praske ne predstavljajo poškodb na vozilu, temveč gre zgolj za prašne črte. Izvedenec je svoje mnenje podal na podlagi listinskih dokazov v spisu in pravilno ugotovil dejansko stanje ter zaključil, da je do poškodb na vozilu prišlo na način, kot ga je zatrjeval tožnik.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na naslednjem dejstvenem substratu:
- tožnik je imel na podlagi zavarovalne police za delni kasko, ki pokriva poškodbe na parkirišču, ki jih povzroči neznano motorno vozilo, s toženko sklenjeno zavarovanje vozila Chevrolet Volt 1,4 z reg. št. LJ ...;
- tožnikovo vozilo je bilo 14. 8. 2018 poškodovano na parkirišču A., ko se je v njegov zadnji del zaletelo neznano lahko tovorno vozilo s kesonom;
- na tožnikovem vozilu je bil poškodovan spojler na zadnjih prtljažnih vratih, notranji del zadnje desne luči, močneje je bila vtisnjena pločevina zadnjih prtljažnih vrat pod notranjo zadnjo lučjo;
- na vozilu so bile zaznane številne prečno potekajoče sledi rahlega oplaženja, vidne tako v območju med obema notranjima lučema, kot v spodnjem delu prtljažnih vrat, pa tudi rahli sledovi podrsanja obloge zadnjega odbijača, ki se nahaja v isti liniji kot poškodbe luči, in vtisnjenje prtljažnih vrat.
6. Izvedensko mnenje izkazuje, da sta močnejša deformacija pločevine zadnjega desnega dela prtljažnih vrat in podrsanje na robu spojlerja na teh vratih lahko nastala ob vzvratni vožnji kakega poltovornega vozila. Poškodba stekla zadnje desne notranje luči ni nastala neposredno ob kontaktu kesona ali kakšnega drugega dela poltovornega vozila, ampak kot posledica deformacije okoliške pločevine, ki je ob premiku navzgor pritisnila na steklo luči, da je počilo. Blage in prečno potekajoče praske v osrednjem delu prtljažnih vrat in praske na zgornjem delu obloge zadnjega odbijača tik pod zadnjim desnim in spodnjim vogalnim delom prtljažnih vrat pa po ugotovitvah izvedenca niso mogle nastati ob podrsanju kesona poltovornega vozila. Ta ugotovitev naj bi po zatrjevanjih pritožbe izkazovala, da so vse poškodbe nastale v istem škodnem dogodku, ki pa ni tisti, kot ga zatrjuje tožnik.
7. Takšnemu razlogovanju pritožbeno sodišče ne sledi. Iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi morale vse poškodbe nastati v istem škodnem dogodku. Tožnikova zatrjevanja o deformaciji pločevine, poškodovanju spojlerja in luči ter način njihovega nastanka potrjuje prej citirano izvedensko mnenje. Za navedene poškodbe je bila tožniku priznana zavarovalnina v višini stroškov, potrebnih za popravilo poškodb. Toženka razlogov, ki bi vzbudili dvom v pravilnost izvedenskega mnenja, ni predstavila, niti ni podala prepričljivega pojasnila k svojim navedbam, da so vse poškodbe nastale v istem škodnem dogodku, ki ni tisti, ki ga kot zavarovalni primer navaja tožnik.
8. Glede na pojasnjeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi niso podane kršitve, na katere pritožbeno sodišče – skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP – pazi po uradni dolžnosti.
9. Tožnik stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil, zato sodišče o njih ni odločalo. Odločitev o pritožbenih stroških toženke pa je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.