Administrative court dismisses asylum seeker's appeal due to lack of legal interest after leaving asylum center.

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Tožena stranka je sodišče obvestila, da je tožnik 7. 9. 2020 zapustil Azilni dom. Tožnik se tudi do 27. 10. 2020 ni vrnil v Azilni dom. Ker se torej ne nahaja v Azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi odločbe povzema, kaj je tožnik povedal pri podaji prošnje in kaj je povedal na osebnem razgovoru. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje z diskriminacijo kot pripadnik berberske etnične skupnosti in ker je bil kot kristjan napaden s strani oblastnih struktur. Po njenih ugotovitvah tožnik v izvorni državi ni bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju in v njegovem primeru ni mogoče govoriti o preteklem preganjanju. Ni bil deležen dejanj preteklega preganjanja v povezavi z etnično pripadnostjo in veroizpovedjo in ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Tožena stranka je tudi ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite.

2. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga odpravo odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, podrejeno pa, naj se jo odpravi in se tožniku prizna status begunca oziroma pravico do subsidiarne zaščite. Zaradi narave svoje odločitve sodišče v tem sklepu vsebine tožbe ne povzema.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik 7. 9. 2020 samovoljno zapustil Azilni dom v Ljubljani, zaradi česar je bil izbrisan iz evidence. Tudi do priprave tega dopisa (dne 30. 9. 2020) se v Azilni dom ni vrnil. Ker ne ve, kje se tožnik nahaja, predlaga sodišču, naj tožbo zavrže, saj tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje predmetnega upravnega spora.

4. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

6. Tožena stranka je sodišče obvestila, da je tožnik 7. 9. 2020 zapustil Azilni dom. Sodišče ugotavlja, da se tožnik tudi do 27. 10. 2020 ni vrnil v Azilni dom, kar izhaja iz uradnega zaznamka uradne osebe sodišča. Ker se torej ne nahaja v Azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do navedb tožnika v tožbi ni opredeljevalo, zaradi česar jih tudi ni povzemalo v tem sklepu.

7. Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.