Appeal dismissed; police do not need legal warning during general investigation before specific suspicion arises.
Legislator summary
AI generatedThe High Court in Ljubljana dismissed an appeal challenging the admissibility of evidence collected during a general investigation. The appellant argued that suspicion was already present when cannabis was found nearby, requiring immediate legal warnings under Article 148 of the Criminal Procedure Act. The court ruled that suspicion only becomes specific and triggers the duty to warn once the investigation shifts from general inquiry to targeting a particular suspect, which had not yet occurred at the time of evidence collection.
Legislator headnote
AI generatedArticle 148, paragraph 1 and paragraph 4 of the Criminal Procedure Act; The duty to inform a suspect of their rights under Article 148, paragraph 4 of the Criminal Procedure Act arises only when the investigation shifts from general inquiry to targeting a specific suspect with concrete reasons for suspicion.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena.
[JEDRO]
Pritožnik nepravilno enači pomen razlogov za sum po prvem in po četrtem odstavku navedenega člena. Ko so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ima policija sicer nalogo, da ukrene potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja in zberejo dokazi, vendar policija v tej fazi šele skuša ugotoviti, kdo bi lahko bil storilec. V teku izvrševanja teh nalog, tudi z zbiranjem obvestil od oseb, je preiskava glede storilca še neosredotočena, zato obveznosti pravnega pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP pri zbiranju obvestil ni. Šele ko se preiskovanje prevesi iz splošnega poizvedovanja in preiskovanja v iskanje dokazov zoper določenega storilca, ko torej obstajajo razlogi za sum, da je prav določena oseba storila kaznivo dejanje, se sproži obveznost pravnega pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP.
Zgolj okoliščina, da je v okolici stanovanjskega objekta bila najdena konoplja, torej, da so bili podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ne pomeni, da že za vsakogar, ki se nahaja v takšnem objektu, obstajajo razlogi za sum, da je storil ali sodeloval pri storitvi kaznivega dejanja, saj je to v nasprotju s pojmom osredotočene preiskave. To pomeni, da pri izvrševanju naloge zbiranja obvestil še ni nastopila dolžnost pravnega pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom predlog zagovornika obdolženega A. A. za izločitev dokazov z dne 12. 3. 2021 zavrnila kot neutemeljen.
2. Zoper navedeni sklep se pritožuje zagovornik obdolženega iz pritožbenih razlogov po 1. do 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se iz spisa izločijo: uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja Policijske postaje V. z dne 15. 9. 2020, kazenska ovadba PP V. z dne 18. 1. 2021, poročilo o preiskavi NFL z dne 18. 11. 2020, zapisnik o zasegu predmetov z dne 15. 9. 2020 in relevantni deli zahteve za preiskavo, ki se nanašajo ali sklicujejo na naštete listine. Podrejeno predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne preiskovalni sodnici v novo odločanje.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Jedro pritožbe se nanaša na vprašanje osredotočenosti suma in s tem povezanim privilegijem zoper samoobtožbo. Pritožnik zatrjuje, da je v trenutku ko organ odkrivanja kaznivih dejanj in njihovih storilcev zazna določeno protipravno aktivnost v neposredni bližini stanovanjskega objekta, „vsak stanovalec ali občan, ki se nahaja v takšnem objektu (t.j. ne le, da se potika v okolici objekta, pač pa da odpre vrata tega objekta, kar z visoko stopnjo verjetnosti pomeni, da v objektu živi in ni le na obisku) že osumljenec“. Sum se osredotoči še preden takšna oseba izgovori kakršnokoli besedo, drugačno pojmovanje trenutka osredostočenosti pa izniči pomen privilegija zoper samoobtožbo.
5. Za presojo ravnanja policije in s tem dovoljenosti dokazov v okoliščinah obravnavanega primera, so relevantne določbe 148. člena ZKP na katere se je prvostopenjsko sodišče pravilno oprlo. Pritožnik nepravilno enači pomen razlogov za sum po prvem in po četrtem odstavku navedenega člena. Ko so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ima policija sicer nalogo, da ukrene potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja in zberejo dokazi, vendar policija v tej fazi šele skuša ugotoviti, kdo bi lahko bil storilec. V teku izvrševanja teh nalog, tudi z zbiranjem obvestil od oseb, je preiskava glede storilca še neosredotočena, zato obveznosti pravnega pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP pri zbiranju obvestil ni. Šele ko se preiskovanje prevesi iz splošnega poizvedovanja in preiskovanja v iskanje dokazov zoper določenega storilca, ko torej obstajajo razlogi za sum, da je prav določena oseba storila kaznivo dejanje, se sproži obveznost pravnega pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP.
6. Nasprotno pritožbenim navedbam zgolj okoliščina, da je v okolici stanovanjskega objekta bila najdena konoplja, torej, da so bili podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ne pomeni, da že za vsakogar, ki se nahaja v takšnem objektu, obstajajo razlogi za sum, da je storil ali sodeloval pri storitvi kaznivega dejanja, saj je to v nasprotju s pojmom osredotočene preiskave. To pomeni, da pri izvrševanju naloge zbiranja obvestil še ni nastopila dolžnost pravnega pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so razlogi za sum, da je prav obdolženi storil obravnavano kaznivo dejanje, nastopili šele po trenutku, ko je policistoma povedal, da sta vrt in travnik okoli hiše njegova in da ju obdeluje on. Šele takrat je nastopila obveznost pravnega pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP, kar je, glede na Uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja z dne 15. 9. 2020, bilo tudi storjeno.
7. Sodišče prve stopnje je torej pravilno odločilo, ko predlogu za izločitev dokazov ni ugodilo. Ugotavljanje nadaljnjih okoliščin, ki jih izpostavlja pritožnik v začetku 2. točke pritožbe pa bo (lahko), kot navaja tudi sam, predmet nadaljnjih preiskovalnih dejanj.
8. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obdolženega kot neutemeljeno zavrnilo.