Appeal dismissed; installment court fee payment rejected as it covers procedural costs, not independent tax liability.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Predlog za obročno plačilo sodne takse ni dovoljen, saj gre v konkretnem primeru za plačilo stroškov postopka in ne za samostojno taksno obveznost, zaradi česar se ne more predlagati obročnega plačila sodne takse. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da stranka, ki je (bila) sodne takse že oproščena, ne more (ponovno) predlagati oprostitve plačila sodne takse, ki ji je bila v plačilo naložena na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrglo predlog tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) za obročno plačilo sodne takse z dne 9. 3. 2021.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil tožnik brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi smiselno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo njegovo zahtevo, da sodno takso v znesku 4.127,90 EUR plača v petih enakih obrokih. Takse namreč ne more plačati naenkrat. Pri tem se sklicuje še na svoje premoženjsko stanje.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikov predlog za obročno plačilo sodne takse. Sodišče prve stopnje je namreč s sklepom z dne 9. 2. 2021 tožniku po drugem v zvezi s tretjim odstavkom 15. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) in po četrtem odstavku 15. člena ZST-1 naložilo, da v roku 15 dni plača sodno takso v skupnem znesku 4.127,90 EUR.

5. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa pravilno zaključilo, da predlog za obročno plačilo sodne takse ni dovoljen, saj gre pri taksni obveznosti, naloženi tožniku v sklepu z dne 9. 2. 2021, dejansko za plačilo stroškov postopka in ne za samostojno tožnikovo taksno obveznost, zaradi česar torej ne more predlagati obročnega plačila sodne takse. Tudi ustaljeno stališče sodne prakse je, da stranka, ki je (bila) sodne takse že oproščena – kar je bil v predmetni zadevi tudi tožnik – ne more (ponovno) predlagati oprostitve plačila sodne takse, ki ji je bila v plačilo naložena na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-1 (v tožnikovem primeru za znesek 2.857,38 EUR). 1 Prav tako ni mogoče predlagati obročnega plačila sodne takse, ki je bila tožniku naložena na podlagi drugega odstavka 15. člena ZST-1 (v konkretnem primeru glede zneska 1.270,52 EUR), saj lahko taksne oprostitve učinkujejo le glede lastnih stroškov, ne pa tudi glede stroškov nasprotne stranke. 2

6. Ker je sodišče prve stopnje popolno in pregledno pojasnilo svojo odločitev, razlogi, ki jih je navedlo v izpodbijanem sklepu pa so v dejanskem in pravnem pogledu pravilni, jih sodišče druge stopnje ne bo ponovno navajalo in se nanje sklicuje. Ostale pritožbene navedbe za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa niso pravno pomembne, zato jih sodišče druge stopnje ni povzelo, prav tako pa nanje ni odgovarjalo.

7. Glede na obrazloženo pritožba ni utemeljena. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep potrdilo.

8. Čeprav za izpodbijano odločitev ni pravno pomembno (saj je predmet pritožbenega preizkusa sklep sodišča prve stopnje z dne 22. 3. 2021, s katerim je torej sodišče prve stopnje zavrglo tožnikov predlog za obročno plačilo sodne takse z dne 9. 3. 2021), pa sodišče druge stopnje izpostavlja del obrazložitve v 6. točki izpodbijanega sklepa (kar smiselno v pritožbi izpostavlja tudi tožnik). V zvezi s tožnikovim zatrjevanjem v vlogi z dne 9. 3. 2021 – da je ogroženo njegovo preživljanje in da takse ne zmore plačati – sodišče prve stopnje pojasni, da bi takšne tožnikove navedbe lahko bile predmet pritožbenega postopka zoper sklep z dne 9. 2. 2021, vendar je tožnik izrecno izjavil, da pritožbe ne podaja. Odpoved pravici do pritožbe mora biti jasno in nedvoumno izjavljena, predvsem pa ne sme dopuščati različnih razlag, sicer je lahko stranki kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Zato pa bi navedeno sodišču prve stopnje lahko narekovalo ponovno presojo vsebine toženčeve vloge z dne 9. 3. 2021 v tistem delu, o katerem ni odločilo z izpodbijanim sklepom kot o predlogu za obročno plačilo sodne takse in ki je bila sicer vložena v pritožbenem roku zoper sklep z dne 9. 2. 2021.

9. Sodišče druge stopnje o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih pritožnik ni priglasil (prvi odstavek 163. člena ZPP).

1 Glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št.: II Cp 2129/2018 z dne 25. 10. 2018, sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št.: II Cp 1511/2015 z dne 25. 5. 2015 ali sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št.: II Cp 963/2017 z dne 31. 5. 2017.

2 Glej sklep Višjega sodišča v Mariboru opr. št.: I Cp 1153/2014 z dne 20. 11. 2014.