Court partially allows appeal by changing traffic fine due to milder new law after rejecting defense.

Ob reševanju pritožbe se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izrek poslej v celoti glasi:

″Ob reševanju zahteve za sodno varstvo storilca J. T. zoper plačilni nalog Postaje prometne policije ... št. 5000001648358 z dne 25. 5. 2020, se plačilni nalog po uradni dolžnosti delno spremeni tako, da se storilčevo ravnanje opredeli kot prekršek po 2. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa in se mu namesto globe v višini 250,00 EUR izreče globa v višini 120,00 EUR.

Sicer se zahteva za sodno varstvo zavrne in v nespremenjenih delih izpodbijani plačilni nalog potrdi.″

[JEDRO]

Ugotovitev, da je storilec storil očitani mu prekršek, temelji na domnevi iz 8. člena ZPrCP, odločitev sodišča o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo pa temelji na oceni, da storilec z navedbami v zahtevi za sodno varstvo in predloženimi dokazi ni uspel ovreči domneve iz 8. člena ZPrCP. Sodišče torej ni opravilo identifikacije storilca na podlagi predložene fotografije, kot zmotno šteje storilec, temveč je s pregledom povečane fotografije v skladu z načelom materialne resnice preverjalo možnost, da se za volanom vozila, s katerim je bil storjen prekršek, nahaja oseba ženskega spola, s čemer bi domneva iz 8. člena ZPrCP lahko bila ovržena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Postaje prometne policije ... z dne 25. 5. 2020, s katerim je bil spoznan za odgovornega storitve prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in mu je bila izrečena globa v višini 250,00 EUR ter stranska sankcija 3 kazenske točke v cestnem prometu, storilcu pa je tudi naložilo plačilo sodne takse v skupnem znesku 90,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje storilec, smiselno zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku (1. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo odpravi zaradi prekoračitve pooblastil policije in protipravne vključitve nezakonitega dokaza v sodni spis.

3. Pritožba ni utemeljena, vendar je bilo potrebno izpodbijano sodbo spremeniti iz razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

4. V predmetni zadevi je bil plačilni nalog storilcu izdan zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, ker je 25. 5. 2020 ob 10.19 uri na cesti št. 225, v odseku 1248 vozil osebno vozilo skozi naselje N., kjer je hitrost vožnje s splošnim predpisom omejena na 50 km/h, s hitrostjo najmanj 64 km/h, kar je bilo ugotovljeno s merilnikom hitrosti MultaRadar C. Plačilni nalog je bil storilcu izdan kot lastniku osebnega vozila v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZPrCP, ki določa, da v primeru, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti kdo je storilec, se za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, oziroma vzbudi resen dvom, da očitanega prekrška ni storil.

5. V zahtevi za sodno varstvo je storilec zatrjeval, da v času, ko naj bi z vozilom storil prekršek, ni vozil tega motornega vozila, ker je bil tega dne od 9.00 do 12.00 ure peš na sprehodu po gozdnih poteh v okolici svojega prebivališča, kjer je nabiral bezeg. V dokaz za svoje trditve je predlagal zaslišanje hčerke J. T.

6. Sodišče prve stopnje je dopolnilo dokazni postopek in v dokazne namene zaslišalo storilca in predlagano pričo ter na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da storilec ni uspel pri sodišču vzbuditi resnega dvoma, da kritičnega dne ni bil voznik omenjenega vozila. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve poudarilo, da tudi zaslišana priča ni potrdila, da storilec kritičnega dne ni vozil vozila, saj ni potrdila, da se na fotografiji ne nahaja storilec, izpovedala pa je tudi, da na fotografiji ni storilčev sin in da storilec nima brata dvojčka in čeprav je potrdila izjavo storilca, da naj bi tistega dne šel nabirat bezeg, ni vedela povedati, ali je šel peš ali z avtomobilom. Sodišče prve stopnje je tudi pregledalo posnetek meritve hitrosti in približano sliko voznika ter kljub temu, da ne razpolaga z ustreznim znanjem, da bi lahko ocenilo kdo se nahaja na tej fotografiji, pravilno zaključilo, da gre za osebo moškega spola.

7. Upoštevajoč navedeno so zmotni zaključki pritožnika, da je sodnica v postopku kot edini dokaz policije uporabljala biometrični posnetek radarske naprave, iz katerega je pristransko sklepala, da je na posnetku storilec kot voznik, čeprav je sodnico med zaslišanjem opozoril, da je uporaba biometričnih posnetkov sporna. Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, ugotovitev, da je storilec storil očitani mu prekršek, temelji na domnevi iz 8. člena ZPrCP, odločitev sodišča o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo pa temelji na oceni, da storilec z navedbami v zahtevi za sodno varstvo in predloženimi dokazi ni uspel ovreči domneve iz 8. člena ZPrCP. Sodišče torej ni opravilo identifikacije storilca na podlagi predložene fotografije, kot zmotno šteje storilec, temveč je s pregledom povečane fotografije v skladu z načelom materialne resnice preverjalo možnost, da se za volanom vozila, s katerim je bil storjen prekršek, nahaja oseba ženskega spola, s čemer bi domneva iz 8. člena ZPrCP lahko bila ovržena.

8. Zmotno je tudi stališče storilca, da sodišče prve stopnje te fotografije ne bi smelo upoštevati v okviru odločanja o zahtevi za sodno varstvo, ker je Ustavno sodišče z odločbo U-I-152/17 (ANPR) z dne 4. 7. 2019 razveljavilo četrti odstavek 113. člena, 32. točko drugega odstavka 123. člena, 32. točko 125. člena in 22. alinejo prvega odstavka 128. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol). Ta odločba Ustavnega sodišča se nanaša na vprašanje ustavnosti uporabe tehničnega sredstva avtomatiziranega preverjanja registrskih tablic oziroma optičnega prepoznavanja registrskih tablic, izpodbijani plačilni nalog pa ne temelji na uporabi tega tehničnega sredstva. Plačilni nalog tako ne temelji na obrazni prepoznavi voznika, kot zmotno meni storilec, saj storilec ni bil identificiran na podlagi fotografije merilnika hitrosti, temveč na podlagi podatkov o lastništvu vozila ter uporabi domneve iz 8. člena ZPrCP, ki pa je storilec z navedbami in predloženimi dokazi ni uspel ovreči. Izpodbijana sodba prvostopenjskega sodišča tako ne temelji na nezakonito pridobljenih dokazih, kot to neutemeljeno navaja storilec v pritožbi.

9. Storilčeva pritožba je glede na zgoraj pojasnjeno neutemeljena, vendar je pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa ugotovilo, da se je v času po storitvi prekrška spremenil zakon, na podlagi katerega je bil storilcu izrečena sankcija in sicer tako, da je novejši zakon za storilca milejši. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-F), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 123/2021 z dne 27. 7. 2021 in se uporablja od 11. 8. 2021, je bila namreč spremenjena (tudi) določba 46. člena ZPrCP tako, da sedaj prekoračitev dovoljene hitrosti vožnje za več kot 10 km/h in do vključno 20 km/h v naselju predstavlja prekršek po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZP-1 in se voznika, ki prekorači s prometnim pravilom ali prometnim znakom dovoljeno hitrost na cesti v naselju kaznuje z globo 120,00 EUR, če prekorači hitrosti za več kot 10 do vključno 20 km/h, vozniku motornega vozila pa se izreče tudi 3 kazenske točke. V času storitve prekrška pa je za tovrstno ravnanje v 3. točki petega odstavka 46. člena ZP-1 bila predpisana sankcija globa 250,00 EUR ter izrek 3 kazenskih točk.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 9. točke 163. člena ZP-1 in ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZP-1 izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ob reševanju zahteve za sodno varstvo po uradni dolžnosti storilčevo dejanje kvalificiralo po 2. točki šestega odstavka 46. člena ZPrCP in mu namesto globe v višini 250,00 EUR izreklo globo v višini 120,00 EUR.

11. Ker je tako ob reševanju zahteve za sodno varstvo bilo delno odločeno v korist storilca, je posledično odpadla tudi obveznosti plačila sodne takse za postopek z zahtevo za sodno varstvo, pa tudi obveznost plačila sodne takse za pritožbeni postopek.