Appeal dismissed; court held revocation of probation requires strict adherence to statutory procedural rules.

I. Pritožba obsojenega D. Z. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse.

[JEDRO]

Sodišče druge stopnje pritožnika o seji ni obvestilo. Različno kot pri zadevah iz stvarne pristojnosti okrožnega sodišča (1. točka prvega odstavka 25. člena ZKP) v zadevah iz stvarne pristojnosti okrajnega sodišča (2. točka prvega odstavka 25. člena ZKP) zahteva po obvestilu senata iz prvega odstavka 378. člena ZKP še ne ustvarja dolžnosti sodišča druge stopnje, da ravna po zahtevi. Odločitev o tem je po 445. členu ZKP odvisna od predhodnega spoznanja senata ali predsednika senata, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Navedeno spoznanje je lahko doseženo glede na stanje v zadevi in neodvisno od vsebine obrazložitve strankine zahteve ali glede na samo obrazložitev, s katero je stranka koristnost njene navzočnosti na seji ustrezno utemeljila. Pravilna izvedba kateregakoli pravnega postopka s predhodno postavljenimi pravili je pogoj za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja kot je to pogoj za uporabo kazenskega zakona, ki je lahko pravilna ali napačna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 23. 6. 2021 obsojenemu D. Z. po četrtem odstavku 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo istega sodišča z opr. št. I K 20289/2018 z dne 13. 3. 2019 ter v pogojni obsodbi določeno kazen šest mesecev zapora izreklo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP mora obsojeni vrniti stroške postopka za preklic pogojne obsodbe od 1. do 5. točke 92. člena ZKP ter plačati sodno takso v višini 65,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil obsojeni zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenski sankciji ter zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni tako, da mu pogojne obsodbe ne prekliče ali da mu določi nov rok za izpolnitev posebnega pogoja ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Predlagal je še, da ga sodišče druge stopnje o seji obvesti.

3. Sodišče druge stopnje pritožnika o seji ni obvestilo. Različno kot pri zadevah iz stvarne pristojnosti okrožnega sodišča (1. točka prvega odstavka 25. člena ZKP) v zadevah iz stvarne pristojnosti okrajnega sodišča (2. točka prvega odstavka 25. člena ZKP) zahteva po obvestilu senata iz prvega odstavka 378. člena ZKP še ne ustvarja dolžnosti sodišča druge stopnje, da ravna po zahtevi. Odločitev o tem je po 445. členu ZKP odvisna od predhodnega spoznanja senata ali predsednika senata, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Navedeno spoznanje je lahko doseženo glede na stanje v zadevi in neodvisno od vsebine obrazložitve strankine zahteve ali glede na samo obrazložitev, s katero je stranka koristnost njene navzočnosti na seji ustrezno utemeljila. Pritožnik je v zahtevi navedel le, da se ga o seji obvesti, spoznanje senata ali predsednika senata o koristnosti pritožnikove navzočnosti na seji pa glede na stanje v zadevi ni bilo doseženo.

4. Po opravljeni seji je sodišče druge stopnje ugotovilo, da pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik uveljavljenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ni opredelil, temveč je zapisal, da je sodišče prve stopnje na napačno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje „napačno uporabilo materialno in postopkovno pravo, s čemer je podana zatrjevana kršitev“. To ne gre. Pravilna izvedba kateregakoli pravnega postopka s predhodno postavljenimi pravili je pogoj za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja kot je to pogoj za uporabo kazenskega zakona, ki je lahko pravilna ali napačna. Postavljanje trojice postopek, dejstva in pravo v obratni smeri, bi pomenilo, da ugotavljanje dejstev v pravnem postopku ni odvisno od predhodno postavljenih pravil in so ta potem odveč ter da je kazenski zakon mogoče uporabiti še preden je bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno. Jasno tedaj je, da opredelitev bistvenih kršitev določb kazenskega postopka v 371. členu ZKP in opredelitev, kdaj je dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno v 373. členu ZKP nista smiselni, kot je nesmiselna njuna umestitev med izpodbojne razloge v 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP.

6. Pritožnik v graji odločilnih dejstev kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje navaja, da je bil v času, ko bi moral izpolniti dodatni pogoj v osebnem stečaju, v katerem mu niso odpisali vseh zapadlih dolgov in davščin, da je bil v tem času zaposlen le za polovični delovni čas, da je bil tedaj zaradi pandemije COVID-19 na čakanju, da se je 28. 9. 2020 osebno obrnil na oškodovanca, ki podaljšanju roka za vračilo denarja ni nasprotoval ter da je na naroku za preklic pogojne obsodbe predlagal plačilo 150,00 EUR mesečno z rokom odplačila do konca januarja 2022, sodišče prve stopnje pa je pogojno obsodbo kar preklicalo. Razen tega ni bilo upoštevano, da pritožnik še ni bil obsojen, da se ne nahaja v drugem kazenskem postopku, da je storitev kaznivega dejanja v bistvu priznal, da bodo z njegovim odhodom na prestajanje kazni zapora izgubili vsi ter da bi izpolnjevanju dodatnega pogoja s plačilom minimalnih zneskov prej ustvarjalo vtis nespoštovanja naložene obveznosti, kot pritožnikovo iskreno prizadevanje za njeno izpolnitev.

7. Po razumljivih razlogih sodbe sodišča prve stopnje je namen postopka za preklic pogojne obsodbe v preverjanju, ali je obsojenec izpolnil posebni pogoj, določen v pogojni obsodbi ter v ugotavljanju vzrokov oziroma razlogov za primer, ko tega ni storil. Pritožnikova predhodna neobsojenost, dejstvo, da se ne nahaja v drugem kazenskem postopku, da je storitev kaznivega dejanja priznal ter sekundarni in terciarni učinki samega prestajanja kazni zapora niso predmet navedenega preverjanja in ugotavljanja, temveč so predmet izrečene in odmerjene kazenske sankcije. O slednjem je bilo po prav tako razumljivih razlogih sodbe že pravnomočno odločeno s sodbo I K 202891/2018 z dne 13. 3. 2019, kar velja še za višino določenega posebnega pogoja, ki jo pritožnik ocenjuje kot nerealno. Pomeni, da povzeti pritožnikovi obrazložitvi v delu ni bilo slediti že zaradi splošne zapovedi iz 158. člena Ustave R Slovenije, po kateri je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in v postopku določenih z zakonom.

8. V preostalem je sodišče druge stopnje pritožnika zavrnilo iz vsebinskih razlogov. Čeprav so navajana dejstva z izjemo, da je pritožnik na zaslišanju predlagal plačilo 150,00 EUR mesečno z rokom odplačila do konca januarja 2022, v splošnem točna, pritožnik niti sedaj ne pove, katera od taksativno naštetih terjatev iz drugega odstavka 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju mu ni bila odpuščena in ne v kolikšni višini. To je pomembno, kajti pritožnik je bil po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje zaposlen pred, med in po zaključku postopka osebnega stečaja, zaradi česar bi moralo biti znano, kateri od zgornjih terjatev je dobljene prihodke namenil, da posebnega pogoja niti v delu ni mogel izpolniti. Res je tudi to, da je bil pritožnik del obravnavanega obdobja zaposlen za polovični delovni čas in da obdobje v delu sovpada z razglašeno pandemijo, kar pa lahko pomeni le, da je bil pri izpolnitvi posebnega pogoja omejen, ne pa tudi onemogočen. In ravno v tem je srž ugotovitve sodišča prve stopnje v 9. točki obrazložitve sodbe, ki ji sodišče druge stopnje pritrjuje in dodaja, da se pritožnik v lastni oceni zmožnosti izpolnitve posebnega pogoja v pritožbeni obrazložitvi v preveliki meri osredotoča na plačilo enkratnega zneska, kar mu konec koncev v pogojni obsodbi ni bilo naloženo, namesto da bi upošteval še plačilo po obrokih, s katerimi bi lahko posebni pogoj vsaj v delu izpolnil. Glede na navedeni namen postopka za preklic pogojne obsodbe, pritožnikovo sklicevanje na oškodovančevo posredno soglasje za podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti ni odločilno, medtem ko je v zvezi z zatrjevano iskrenostjo prizadevanj po izpolnitvi posebnega pogoja odgovoriti, da bi tudi plačilo v manjših obrokih zadoščalo, kot je denimo zadoščalo plačilo različnim združenjem in društvom v 4. točki obrazložitve sodbe, če bi potekalo kontinuirano in ob pritožnikovem dodatnem iskanju možnosti za izpolnitev posebnega pogoja. Skratka v okoliščinah, ki jih v pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti, sodišče prve stopnje pa jih ni ugotovilo.

9. Čemu sta odločba o kazenski sankciji, ki s to sodbo neposredno ni bila izrečena in odločba o stroških postopka za preklic pogojne obsodbe nepravilni ali morebiti nezakoniti, pritožnik ni obrazložil in je v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti. Je pa sodišče druge stopnje ob pritožbi opravilo še preizkus kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, vendar jih po preizkusu ni ugotovilo.

10. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 507. člena, prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP ter 11. členu Zakona o sodnih taksah. Je posledica ugotovljenih pritožnikovih premoženjskih razmer, dejstva, da mora vrniti že stroške, nastale pri sodišču prve stopnje in plačati sodno takso, kakor tudi, da bo moral nastopiti s prestajanjem zaporne kazni.