Appeal dismissed; creditor's claim to block minority shareholder's meeting under security law rejected.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Upnik z začasno odredbo predlaga, da se dolžniku kot manjšinskemu družbeniku prepove sklicati in izvesti skupščino družbe, kar utemeljuje s tem, da ščiti svoj položaj in zakonitost poslovodstva. Vendar zavarovanje terjatve po 99. členu SPZ v predmetni zadevi ni mogoče, saj se upnikova zahteva ne nanaša na varstvo lastninske pravice. Uporaba analogije, ki bi varstvo po 99. členu SPZ razširila tudi na tovrstne primere, pa ob upoštevanju pozitivne razlage citirane zakonske določbe, ni mogoča. Tudi sicer je takšen zahtevek v nasprotju s temelji korporacijskega prava, saj bi prišlo do nedopustne situacije, ko bi družba oziroma poslovodstvo družbeniku onemogočalo izvrševanje pravic, ki jih ima kot imetnik poslovnega deleža.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe z dne 13. 4. 2021, dopolnjen 16. 4. 2021, s katerim je ta zahteval, (-) da se dolžniku kot manjšinskemu družbeniku prepoveduje sklicati in izvesti skupščino upnika oziroma družbe K. d.o.o., to je zlasti 23. 4. 2021 in 26. 4. 2021; (-) da se za primer kršenja začasne odredbe dolžniku izreče denarna kazen v znesku 4.100,00 EUR vse dokler seštevek kazni ne doseže 41.000,00 EUR; (-) da začasna odredba velja še 15 dni po pravnomočni rešitvi spora v predmetni zadevi in (-) da ugovor zoper izdano začasno odredbo ne zadrži njene izvšitve (I. točka izreka). Hkrati je zavrglo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe z dne 16. 4. 2021 v delu, v katerem je zahteval, (-) da se dolžnikovim dolžnikom (t. j. preostalim družbenikom) 23. 4. 2021 ob 6.30 in 26. 4. 2021 ob 6.30 prepoveduje udeležiti skupščine družbe K. d.o.o., sklicane po dolžniku in (-) da se dolžnikovim dolžnikom v primeru kršitve začasne odredbe izreče denarna kazen v znesku 4.100,00 EUR oziroma dokler seštevek kazni ne doseže 41.000,00 EUR (II. točka izreka). Sklenilo je še, da upnik sam nosi svoje stroške postopka zavarovanja (III. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil upnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Sklep izpodbija v celoti in priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Upnik uvodoma navaja, da ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi se z ugoditvijo njegovemu predlogu dolžniku onemogočilo izvrševanje posameznih korporacijskih pravic. Trdi, da postavlja dajatveni zahtevek, ki z izdajo začasne odredbe ne bi bil izčrpan in bi v nadaljevanju imel interes, da bi svoj zahtevek postavil v okviru t. i prepovedne tožbe, ki se uporablja v primeru, ko je nedopustno ravnanje tožene stranke že prenehalo, vendar je še vedno prisotna grožnja, da se bo le to ponovilo. Takšna tožba je izjemoma dopustna tudi v primeru, ko nedopustnega ravnanja tožene stranke še ni bilo, a obstaja resna in konkretizirana grožnja, da bo do slednjega prišlo.

5. Takšno pritožbeno razlogovanje je zmotno. Upnik se smiselno sklicuje na prepovedno tožbo iz 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), ki pa v konkretnem primeru ni uporabljiva, saj se morebitna tožba v skladu so to določbo lahko nanaša zgolj na varstvo pred posegi v lastninsko pravico, ko lastniku (ali domnevnemu lastniku) posest nad stvarjo ni (bila) vzeta. V konkretni zadevi upnik z začasno odredbo predlaga, da se dolžniku kot manjšinskemu družbeniku prepove sklicati in izvesti skupščino družbe 23. 4. 2021 in 26. 4. 2021, kar utemeljuje s tem, da ščiti svoj položaj in zakonitost poslovodstva. Varstvo po 99. členu SPZ v predmetni zadevi tako ni mogoče, saj se upnikova zahteva ne nanaša na varstvo lastninske pravice. Uporaba analogije, ki bi varstvo po 99. členu SPZ razširila tudi na tovrstne primere, pa ob upoštevanju pozitivne razlage citirane zakonske določbe, ni mogoča.

6. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da materialno pravo ne varuje zahtevka upnika, da bi lahko z začasno odredbo in v nadaljevanju s tožbo zahteval opustitev izvrševanja korporacijskih pravic družbenika. Tovrsten zahtevek bi namreč bil v nasprotju s temelji korporacijskega prava, saj bi prišlo do nedopustne situacije, ko bi družba oziroma poslovodstvo družbeniku onemogočalo izvrševanje pravic, ki jih ima kot imetnik poslovnega deleža. Takšen zahtevek ima lahko le sodružbenik, vendar ga ne more uveljavljati s prepovedno tožbo iz 99. člena SPZ – saj poslovni delež ni stvar in družbenik nima lastninske pravice nad poslovnim deležem 1 – temveč ima na voljo posebno oblikovalno oziroma izključitveno tožbo iz tretjega odstavka 501. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1). Glede na obrazloženo, sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje tudi v delu, da bi bila tako izdana začasna odredba sama sebi namen, saj upnik ne bi imel oziroma ne more imeti terjatve, ki izvira iz tega naslova in nima ustrezne tožbe, da bi izdano začasno odredbo upravičil.

7. Že sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, da mora biti začasna odredba predlagana v povezavi s samo zavarovano terjatvijo, sodišče pa mora pri odločanju presoditi katero terjatev želi upnik zavarovati, namen zavarovanja, ki ga zasleduje, sredstvo s katerim bi se ta namen dosegel in ustreznost njihove medsebojne zveze. Upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni opredelil katero terjatev želi zavarovati. Posledično je zaključek sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal pogoja po prvem odstavku 272. člena ZIZ (t. j. verjetnosti obstoja terjatve) kot enega izmed dveh kumulativno določenih pogojev v 272. členu ZIZ – v celoti pravilen in je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe v delu kot izhaja iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa. Ne drži še upnikova pritožbena navedba, da je v tem delu sodišče prve stopnje njegov predlog „zavrnilo“ (pravilno bi bilo zavrglo) že iz procesnih razlogov, saj ga je vsebinsko obravnavalo.

8. Ker upnik tudi po presoji sodišča druge stopnje ni izkazal pogoja po prvem odstavku 272. člena ZIZ, sodišče druge stopnje na pritožbene navedbe, s katerimi upnik zatrjuje in utemeljuje pogoje po drugem in tretjem odstavku 272. člena ZIZ, ni odgovorilo. V zvezi z navedbami, da dolžnikova zahteva glede sklica skupščine predstavlja zlorabo pravic, ki jih ima dolžnik kot manjšinski družbenik, pa sodišče druge stopnje zgolj še pojasnjuje, da ima dolžnik kot manjšinski družbenik v skladu s pogoji iz tretjega odstavka 511. člena ZGD-1 pravico do sklica skupščine, zgolj enkratni dogodek pa še ne utemeljuje zaključka, da takšen družbenik zlorablja pravico, ki jo ima po zakonu oziroma ravna v nasprotju z njenim namenom.

9. Upnik je izpodbijal še zaključek sodišča prve stopnje glede zavrženja njegovega predloga za začasno odredbo v delu kot izhaja iz II. točke izreka izpodbijanega sklepa. Navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da preostali družbeniki ne predstavljalo dolžnikovega dolžnika, saj so se dolžni odzvati vabilu na sklic skupščine, vsled česar jih je mogoče opredeliti kot dolžnikove dolžnike. Vendar tudi v tem delu sodišče druge stopnje sledi zaključku sodišča prve stopnje, da drugi družbeniki niso dolžnikovi dolžniki, saj ti pravice iz poslovnih deležev katerih imetniki so, izvršujejo samostojno. Udeležba oziroma prisostvovanje na skupščini ni dolžnost družbenika kot to zmotno navaja pritožba, temveč je to del pravice družbenika v okviru pravice do upravljanja družbe, ki jo ima družbenik. Slednji lahko to pravico izkoristi ali pa ne. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je predlog za izdajo začasne odredbe v delu, ki se nanaša na ostale družbenike – zavrglo, saj se začasna odredba ne more raztezati na druge družbenike, ki niso dolžnikovi dolžniki oziroma, ker se po vsebini odredba v tem delu nanaša nanje, nimajo statusa stranke v postopku.

10. Sodišče druge stopnje je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede na obrazloženo, pritožbeno uveljavljani razlogi niso podani. Sodišče druge stopnje je po tem, ko tudi uradno upoštevnih kršitev ni zasledilo (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ), pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Glede na to, da upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Poslovni delež je namreč premoženjska pravica.